K (ljudski) religioznosti kot koroborativnem dejavniku etničnih pripadnosti v Kanalski dolini

Tradicija preučevanj t.i. slovenskega narodnostnega vprašanja, ki je specifična slovenska tradicija etničnih študij, segajoča s svojimi začetki v čas tik po prvi svetovni vojni, si za svoj prvi in prioritetni problem postavlja slovensko govoreče populacije v sosednjih državah. Zanjo je značilna tesna koroboracija državnega nacionalizma, mestoma pa celo (re)produkcija državnega diskurza, s čimer je bila v preteklosti v svoji topični agendi in raziskovalnih poudarkih močno odvisna od ideoloških diskurzov. V tem smislu je značilno tematsko preklapljanje ali pravzaprav drsenje osrednjih predmetov in topik. Tako npr. objave pred letom 1945 precej govorijo o cerkvenih razmerah med slovensko manjšino zunaj meja Jugoslavije, ali pa se jim v celoti posvečajo (npr. Anonimus 1931; Čermelj 1936). Po letu 1945 je ta tematika praktično izginila iz strokovnih obravnav, ali pa se je omejila na kratke orise, ki tovrstno evidenco sicer upoštevajo kot diagnostično za podeželsko slovenstvo v zamejstvu, podatkovno napolnjene obravnave pa so se ob večjem preselile na tisto, čemur moramo vsaj s stališča opazovalca iz takratne Slovenije reči reprezentacijsko obrobje, zlasti v desničarske medije in publikacije v zamejstvu in politični emigraciji. Hkrati se je sicer ta diagnostika tudi podredila zapovedanemu "marksističnemu" pogledu in je torej celotna tematika ob večjem potonila v okvir obravnav političnega konservativizma med manjšinci zunaj Slovenije, njihovega "slogaštva" oz. simpatiziranja s potujčevalci in sploh pomanjkljive artikulacije "nacionalne zavesti". Redna domneva je bila, da je nižja duhovščina v zamejstvu ohranjevalec slovenstva, medtem ko je RKC kot ustanova pa instrument potujčevalstva (npr. Pleterski 1965; Novak in Zwitter 1945. Prim. o tem Stergar 1995). Kanalska dolina je bivši del staroavstrijske dežele Koroške, ki je bil 1919 priključen k Italiji. Kljub kar dramatičnim demografskim premikom okrog sredine našega stoletja (predvsem t.i. opcije med letoma 1939–1942, ko se je v tedanji Reich odselilo precej staroselskega prebivalstva, nemško in slovensko govorečega, priselili pa so se Italijani in Furlani, tako da razmerje med staroselci in "imigranti" danes dosega 1:4) v dolini živi znatna in zelo kohezivna skupnost slovensko govorečih domačinov. Dolina je prav gotovo prostor, ki ga kulturno zelo zaznamuje ljudska religioznost, katere manifestacije dostikrat zadobijo etnično razločevalno funkcijo. Na ravni običajskosti je v tem smislu znamenit pogrebni običaj ob pokopu v grob, v katerem že leži kak sorodnik: domačinska ljudska vera predpisuje razkop teh ostankov, pri čemer se lobanjo umije z žegnano vodo in zavije v prt, potem pa položi na krsto novega pokojnika (Komac 1998). Pomembna vidika tega početja, ki se je s svojim sporočilom izrecno obračata k nedomačinski populaciji, sta dva: prvič, domačini "nedomačinom", ki jih doleti smrt v družini, to uslugo ponudijo in jo tudi opravijo, četudi med domačini samimi velja , da mora lobanjo prednika umiti njegov najbližji živeči potomec ali sorodnik. S tem domačini izrecno zaščitijo pokopališki prostor in ga oznamujejo kot teritorij meje med seboj in "Talijanci", katerih pokojniki so tako simbolno "očiščeni" in adoptirani v domačinsko skupnost; drugič pa nad običajem leži kar najstrožji tabu zoper vsako sporočanje o dogodku. - Na ravni bolj vsakdanjega upravljanja z identitetami razpolagamo z opažanji, po katerih del domačinov svoje slovenske identitetne izreke - predvsem lojalnost slovenskim kodom - izrecno veže na slovenščino kot cerkveni jezik, to pa v zvezi z dejstvom, da lokalno cerkev štejejo za v bistvu domačinsko ustanovo (prim. Minnich 1993). In prav gotovo na ravni zgodovinske kontinuitete za dolino drži tudi standardna, aksiometrična premisa slovenskih etničnih študij, po kateri je negovanje slovenskih kodov v cerkvi in verskem pouku pomembno vzdrževalo tako lokalno varianto slovenščine kot tudi knjižni jezik. Kontinuiteta slovenščine v teh rabah v dolini je star stoletja in je bila bistveno okrnjena ali ukinjena šele nedavno, v začetku oz. sredini devetdesetih let (Šumi in Venosi 1995). Toda slovenske etnične študije ne premorejo dela, ki bi nastalo na podlagi sistematičnega opazovanja odnosa med etničnimi identitetnimi izrekami in religioznimi stališči in praksami(oziroma stališči in držo, ki označujejo nosilne religioznih vsebin in praks) bodisi na intimističnih ravneh, bodisi v socialnih arenah, kjer poteka upravljanje z identitetnimi izrekami. Predlagani raziskovalni projekt se namenja zapolniti prav ta manko, to pa na podlagi izhodiščne hipoteze, da gre pri odnosu med etničnimi samoizrekami in pripisi ter konfesionalnimi pripadnostmi in praksami za koroboracijo, katere mehanizem pa bo treba šele razkrivati. V socialni antropologiji oz. njenem specifičnem znanju, antropologiji etničnosti in nacionalizma, je tematika dobro poznana in eksploatirana kot poseben ozir, dejavnik ali vidik razločevanj v kontekstu etničnih procesov in nacionalizmov. Vendar se obravnave religioznih verovanj in praks v antropoloških etničnih študijah osredotočajo predvsem na t.i. virulentna etnična in nacionalistična gibanja (Sikhi v Indiji, severnoirski konflikt, problematika prostora bivše Jugoslavije, muslimanski fundamentalizem ipd.)