Alice Gruenwald

Alice Spitzer se je rodila leta 1927 v Beli Crkvi v Banatu (Srbija), kjer je živela do svojega štirinajstega leta starosti. Življenje je za družino potekalo lepo in mirno vse do prihoda Nemcev v Jugoslavijo. "Bela Crkva je bila zelo lepo, čisto in svetovljansko mesto," pripoveduje o svojem kraju. Alicin oče Franjo je moral med drugo svetovno vojno v vojsko, kjer je bil postavljen na mesto rezervnega oficirja. Alice in njena mama Irena pa sta z vsemi ostalimi Judi bili preseljeni v geto v Zrenjanin, vendar je oče nekomu plačal >veliko denarja<, da sta žena in hči lahko odšli najprej na Madžarsko in nato v Lendavo, kjer so Spitzerjevi nameravali preživeti vojno s ponarejenimi dokumenti. V tej skupini je poleg Spitzerjevih bilo še nekaj drugih ljudi. Lendava je bila rojstni kraj Alicinege očeta in tam sta živela njen ded Ljudevit in stara mama Etelka, rojena Brill. Ljudevit Spitzer je v Lendavi bil trgovec s krznom. Do Lendave so prispeli skozi Novi Sad in Zagreb. Alici je Lendava bila poznana že od prej, saj je vsako leto pred vojno hodila k starim staršem na počitnice.

Z novim prihodom v mestu, ki je bilo vedno mešano po narodnostih, veri in jeziku so se prišleki, ki so pritekli pred nacizmom, držali nekoliko odmaknjeno od ostalih prebivalcev Lendave. "Imela sem prijateljico iz Varaždina, Dragico Ribner," se spominja Alice, "in z njo sva se največ družili. Bila je begunka kot jaz in nikoli se nisva čisto zlili z okoljem." Kljub temu je Alice spoznavala nove prijatelje in se začela učiti madžarščine. Jezik, ki ga je Alice govorila v Beli Crkvi je bil vojvodinski dialekt, nekateri so temu rekli "lalinski" jezik. Ko se je družina nekoliko bolje nastanila v novem okolju je prišlo leto 1944 in usoden 26. april, ko so se vsi lendavski Judje morali z nekaj malo prtljage zbrati v lendavski sinagogi. Tako so bili deportirani tudi Spitzerjevi. Alice ima še danes v spominu ljudi, ki jih je takrat videla zadnjič, saj se potem niso več vrnili iz taborišča smrti. Iz Lendave so bili odpeljani v Čakovec, od tam naprej pa za Nagykanizo in naposled v Auschwitz. Alice je taborišče preživela in nazadnje, ko so jih že osvobodili Američani, je zbolela za tifusom, vendar se je pozdravila. Ko je zapustila taborišče ni vedela kam naj gre. Ostala je namreč brez vseh sorodnikov. Po dolgi vožnji z vlakom je izstopila v Ljubljani, nato jo je pot vodila v Čakovec in v Lendavo, kjer je našla njihovo skorajda do vsega izropano hišo, ki jo je kmalu zatem prodala in se leta 1946 preselila v Zagreb ter se v februarju leta 1947 poročila s Teodorjem Benjaminom Gruenwaldom, rojenim v Čakovcu. "Ko je bil sin Tommy majhen," pripoveduje Alice, "me je večkrat spraševal 'Zakaj nisi bila kot kraljica v belem?' 'Nisem imela denarja, da bi si jo kupila', sem mu odgovarjala. Premajhen je bil, da bi mu razlagala, da v komunističnem režimu nismo imeli pravih porok". Teodor Benjamin je bil sin, od leta 1915 čakovskega nadrabina dr. Ilije Gruenwalda, ki je umrl v taborišču.

Teodoru Benjaminu je bila po poroki kot kemiku ponujena služba v Odesi, vendar Alice ni hotela iti v Rusijo, zato je Gruenwald ponudbo odklonil. "Rekla sem 'preko mojega trupla.' Moža bi lahko aretirali, ker ni hotel v Rusijo, jaz sem bila noseča s Tommyjem, nič se ni dalo kupiti. Ne morete si predstavljati, kako je bilo grozno v komunizmu. Veliko ljudi je bilo zaprtih za nič.« Kot mnogi drugi Judje v novi Jugoslaviji sta se tudi Alice in Teodor Benjamin odločila, da odideta v Izrael, kamor se je Alicin svak preselil že leta 1938. "Samo stran sva hotela. Zelo sem se bala komunistov!", pravi Alice. Tako sta se decembra 1948 nastanila v Haifi, kjer je Teodor Benjamin delal kot univerzitetni profesor kemije, Alice pa je bila dolga leta zaposlena na audiološkem centru v Haifi. Leta 1949 se jima je rodil sin Tommy Alexander, osem let kasneje pa še drugi sin Ilan Efraim. Oba sinova sta v življenju dobro uspela in Alice je babica šestim vnukom in enkrat prababica. Njen mož Teodor Benjamin je umrl pred sedmimi leti.

Čakovec in Lendavo sta Alice in takrat živeči njen mož po dolgih letih skupaj obiskala šele leta 1993, toda le za kratek čas. Junija 2005 se je Alice v družbi sinov vrnila v kraje svoje mladosti, Čakovec, Lendavo, Belo Crkvo, Zagreb in še druge kraje. Vrnitev v bivšo Jugoslavijo je bila zelo boleča, zlasti jo je pretresel obisk rojstne hiše v Beli Crkvi, kjer je bila prvič po 60. letih: "Tako sem bila žalostna. Tu je živela moja družina, stara mama, oče, mama in jaz. Imeli smo vrt poln vrtnic. Hiša je bila čudovita. Sedaj pa v tej isti hiši živi pet družin in vse je zanemarjeno. Nisem hotela ostati tam, grozno je bilo." Čeprav je Alice Gruenwald edina dedinja svoje rojstne hiše, je nikoli ni zahtevala nazaj, kajti "ko sem se leta 1945 vrnila, je bila v naši hiši OZNA. Znanca odvetnika sem vprašala, kaj naj naredim, in odgovoril mi je: 'dete moje, če hočeš imeti mir, vse pusti.' Tako sem vse pustila. Sedaj pa sem preutrujena in prestara, da bi začela to vojno."

Avtor: Bojan Zadravec
(bojan500@volja.net)