Judje v Piranu
Jude v Piranu prvič omenjajo okoli leta 1380, in sicer v povezavi z dejavnostjo posojanja denarja. Zamenjali naj bi florentinske izposojevalce denarja, ki so na tem območju delovali že dolgo pred 14. stoletjem. Pisni viri pričajo, da je ob prihodu v mesto vsak Jud podpisal pogodbo z mestom, v kateri so bile do potankosti opisane njegove dolžnosti in pravice. Prevladujoča ekonomska dejavnost piranskih Judov je bilo posojanje denarja, v nekoliko manjši meri pa so se ukvarjali tudi s trgovanjem. Prodajali so vino, oljčno olje, sukno, kože, orožje, konje, pohištvo, sol, ladje. Poleg trgovanja z omenjenimi artikli so na javnih dražbah kupovali tudi nepremičnine v lasti piranskih meščanov, ki so jih kasneje prodali naprej.
Ob sobotah se niso zbirali v sinagogi, temveč v večjih prostorih svojih bivališč. Prebivali so v hišah, ki so jih najeli od meščanov Pirana. Za njihova bivališča ni bil predviden poseben del mesta, temveč so bila razporejena po različnih mestnih četrtih. V cerkvenih in šolskih zadevah so uživali popolno avtonomijo. Judovsko pokopališče naj bi se nahajalo v kraju Zudeca.
Ob koncu 15. stoletja se je pričel položaj Judov poslabševati, saj so vse bolj krčili njihove pravice. To je postalo še bolj očitno po letu 1516, ko so Benetke kot prvo mesto v Evropi uvedle geto za Jude. Ta ukrep je vplival tudi na življenjske razmere piranskih Judov, kar se je kazalo v vse manjšem številu judovskih naseljencev v mestu.

Vir: Janez Peršič (1999). Židje in kreditno poslovanje v srednjeveškem Piranu. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, Ljubljana.

Avtorica: Martina Bofulin
(martina_bofulin@yahoo.com)

- Občina Koper
- Občina Nova Gorica