Spletno mesto za romske svetnike
Dobro je vedeti

O ROMIH

PODROČJA, KJER SE ROMI SREČUJEJO Z NAJVEČJIMI TEŽAVAMI:

 

·         Bivanjske razmere

Še vedno živi večina Romov v naseljih, ki so izolirana od ostalega prebivalstva ali na robu naseljenih območij v razmerah pod minimalnimi bivalnimi standardi. Podatki kažejo, da 39 % Romov živi v zidanih stanovanjskih hišah, od katerih jih je polovica zgrajenih brez potrebnih dovoljenj, samo 12 % jih živi v stanovanjih. Preostali živijo v zasilnih bivališčih – v barakah, kontejnerjih, prikolicah in podobno. Le manjši del Romov živi skupaj z večinskih prebivalstvom (večinoma v Prekmurju), ki so dosegli zadovoljivo stopnjo socializacije in se vključili v okolje in družbo. Osnovni pogoj za uspešno vključevanje Romov v družbeno življenje so urejene, dostojne bivalne razmere. V tej smeri se zadnje čase izvaja veliko aktivnosti. Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko redno objavlja poziv za prijavo projektov v vsakoletni izvedbeni program pomoči občinam pri urejanju najnujnejše osnovne komunalne infrastrukture v romskih naseljih.

Razpis stanovanjskega sklada RS:

Občine z romskih prebivalstvom so se lahko prijavile tudi na »Program spodbujanja zagotavljanja neprofitnih najemnih stanovanj v občinah za leto 2005«, ki ga je Stanovanjski sklad RS objavil oktobra 2004 in s pomočjo katerega je občina lahko pridobila do 75 % sredstev za zagotovitev neprofitnih najemnih stanovanj in na ta način učinkovito reševala tudi stanovanjski problem Romov v občini.

 

·         Vzgoja in izobraževanje 

K boljšemu vključevanju Romov v izobraževanje (predvsem zaradi učenja jezika, slovenskega in romskega) bo zagotovo pripomoglo zgodnje vključevanje romskih otrok v predšolsko vzgojo (vsaj dve leti pred vstopom v osnovno šolo, najpozneje pa s štirimi leti). Prav tako se kot zelo dobre ideje kažejo uvajanje romskih pomočnikov v razrede z Romi, fakultativno učenje romščine, stalno strokovno izpopolnjevanje učiteljev, nesegregacija romskih učencev itd. V smeri izboljšanja izobrazbene ravni Romov deluje tudi Romski izobraževalno informativni center. V okviru Centra RS za poklicno izobraževanje deluje tudi delovna skupina za pripravo poklicnega standarda romski pomočnik/romska pomočnica in romski koordinator/romska koordinatorica. Za slednje poklice je 18. decembra 2006 Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje potrdil poklicni standard

 

·         Zaposlovanje 

Sedanje razmere na trgu delovne sile, z relativno visoko stopnjo brezposelnosti ter izrazito strukturno in regionalno brezposelnostjo so Romom še posebej nenaklonjene, predvsem zaradi neusklajenosti ponudbe in povpraševanja na trgu dela. Zaposlenih Romov je cca 2 %, nezaposlenih pa je cca 98 %, odvisni so od socialne pomoči države, del teh se ukvarja s sivo ekonomijo (zbiranje odpadnih surovin, nabiranje gozdnih sadežev, …). Destimulativno delujejo tudi socialne pomoči, kjer se nedosledno določajo pogoji, ki jih morajo izpolnjevati prejemniki, če naj bi pomoč dobili ali obdržali.

 

·        Organiziranost pripadnikov romske etnične skupnosti  

Izkušnje pri delovanju s pripadniki romske skupnosti so pokazale, da prizadevanja državnih organov in občin niso dovolj uspešna, če Romi v te dejavnosti tudi sami niso aktivno vključeni. Tako so bila prizadevanja Urada VRS za narodnosti usmerjena tudi v organiziranje Romov in ustanavljanje romskih društev. Ustanovljenih je že 23 romskih društev. Romska društva delujejo v 19 občinah (Murska Sobota, Novo mesto, Velenje, Maribor, Krško, Puconci, Rogašovci, Tišina, Črnomelj, Kočevje, Semič, Metlika, Kuzma, Ljubljana, Črenšovci, Dobrovnik, Cankova, Lendava, Trebnje). Rezultati romskih društev še niso zadovoljivi, saj je njihova aktivnost usmerjena predvsem na kulturno delovanje in manj na sodelovanje pri razreševanju problemov v njihovih okoljih. Pomembno pa je, da so na ta račun občine dobile sogovornika, ki predstavlja interese romske skupnosti v odnosu do občinske uprave in občinskih svetov. 

 

Romska društva so povezana v osrednjo organizacijo – Zvezo Romov Slovenije, ki je sogovornik državnih organov. Zveza Romov vse bolj aktivno deluje kot usmerjevalec in koordinator aktivnosti romskih društev, vsako leto pripravlja romske tabore in kulturne prireditve. Urad za narodnosti je v letu 2005 Zvezi Romov Slovenije zagotovil sredstva za dodatne nujno potrebne prostore za njeno delovanje na isti lokaciji. 5. februarja 2007 so bili v Novem mestu odprti novi poslovni prostori oziroma pisarna Zveze Romov Slovenije.

 

Po določbah Statuta Zveze Romov Slovenije je bil dne 21. 11. 2002 v Murski Soboti, na seji predsedstva Zveze Romov Slovenije in v prisotnosti večine izvoljenih romskih svetnikov  ustanovljen »Forum romskih svetnikov«. Forum romskih svetnikov je delovno telo pri Zvezi Romov Slovenije in pomeni način in obliko povezovanja romskih svetnikov iz občin, kjer imajo  Romi imeli svoje svetnike. 

  

·        Izobraževalna, kulturna in informativna dejavnost 

Da bi se čimbolj približalo dejanskim potrebam Romov, Sektor za kulturne pravice manjšin in razvoj kulturne raznolikosti Ministrstva za kulturo v sooblikovanje programov in drugih ukrepov vključuje tudi Zvezo Romov Slovenije, sodeluje pa tudi s posameznimi kulturnimi društvi in posamezniki, pripadniki romske skupnosti. 

 

Ministrstvo za kulturo je doslej financiralo kulturno dejavnost romskih društev, kulturnega animatorja, prireditve, publikacije, razna predavanja o romski kulturi, izdajanje časopisa, itn.

 

Informiranju Romov in o Romih je namenjena vse večja pozornost. Tako se pripadnikom romske skupnosti občasno zagotavljajo informacije tudi v romskem jeziku, poleg tega pa informacije v glasilih ter radijske in TV oddaje prispevajo, na eni strani k ozaveščanju in prosvetljevanju pripadnikov romske skupnosti, na drugi pa večinskemu slovenskemu prebivalstvu omogočajo informacije o položaju, življenju in problemih Romov, njihovih posebnostih in drugačnosti. 

 

Urad Vlade RS za narodnosti že vrsto let s sofinanciranjem zagotavlja romski etnični skupnosti informiranje preko rednih tedenskih romskih radijskih oddaj na radiu Murski val v Murski Soboti in radiu Studio D v Novem mestu. V prvem primeru romske radijske oddaje pokrivajo področje Prekmurja, v drugem pa Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Oddaje potekajo v slovenskem jeziku, deloma pa tudi v romščini. Vsebinsko zajemajo aktualne informacije iz dela in življenja Romov, poročajo o kulturnih, športnih in drugih aktualnih dogodkih, predstavljajo možnosti za izboljšanje položaja romske etnične skupnosti, gostijo Rome, predstavnike lokalnih skupnosti in države, strokovnjake, ki se ukvarjajo z romsko tematiko, itn. Romske radijske oddaje so dobro sprejete tako med samimi Romi kot tudi pri večinskem prebivalstvu, ki se na ta način seznanja z značilnostmi romske etnične skupnosti.

 

Od leta 2002 Urad Vlade RS za narodnosti sofinancira tudi romske TV oddaje. Za območje Prekmurja jih pripravlja kabelska TV-IDEA iz Murske Sobote, za območje Dolenjske, Bele  krajine in Posavja pa TV Vaš Kanal iz Novega mesta (v sofinanciranje slednje se je Urad za narodnosti vključil pred nedavnim). Vsebina oddaj je podobna, kot je opisano pri radijskih romskih oddajah, le da se tematike preko televizijskega ekrana gledalcem približajo tudi s sliko. Obe televizijski postaji preko izmenjave regionalnih TV postaj svoji romski TV oddaji distribuirata tudi ostalim zainteresiranim TV postajam v Sloveniji.

 

Urad Vlade RS za narodnosti preko Zveze Romov Slovenije aktivno podpira tudi delovanje v letu 2003 ustanovljenega Romskega informacijskega centra – ROMIC, ki se poleg knjižnične dejavnosti pretežno ukvarja z radijsko produkcijo. Urad Vlade RS za narodnosti je v letu 2003 prispeval tudi sredstva za zagotovitev prostorov za ROMIC.

 

Zveza Romov Slovenije izdaja revijo ROMANO THEM – ROMSKI SVET. Romsko društvo Romani Union v Murski Soboti že vrsto let občasno izdaja časopis ROMSKE NOVICE – ROMANO NEVIJPE, ki prinaša novice o delovanju društva in druge zanimivosti iz življenja Romov.

  

11. septembra 2003 je bila v občini Črenšovci otvoritev prvega romskega muzeja v Republiki Sloveniji v romskem naselju Kamenci (občina Črenšovci).

 

 

POGLED V ZGODOVINO ROMOV

 

 

1.     O izvoru Romov

 

Izvor in naselitev Romov v Evropo sta bila dolgo zavita v temo. Šele znanost 18. in 19. stoletja je to vprašanje nekoliko razsvetlila in zapisala, da je njihova pradomovina Indija. Iz matične pokrajine so se po mnenju mnogih raziskovalcev začeli izseljevati zaradi osvajalnih vojn na Indijo v devetem stoletju. Takrat so opaženi največji selitveni valovi teh indijskih nomadskih skupin. Tako se je pričela njihova večstoletna selitvena pot. Vzrok njihovega stalnega preseljevanja z vzhoda proti zahodu je bil nomadski način življenja, k temu pa je poleg socialno-kulturnih značilnosti dodatno pripomoglo tudi nenehno preganjanje, zaradi katerega se, četudi bi to hoteli, nikjer niso mogli ustaliti. Zato Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – ohranjajo svoj tradicionalni način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih v katerih se naseljujejo.

 

O poreklu Romov so se ohranili številni miti in legende, ki so jih Romi prenašali s seboj z ustnim izročilom, in ki so pri začetnem raziskovanju nemalokrat zavedli tudi znanstvenike, ki so preučevali njihovo zgodovino.

 

Ena izmed legend, ki govori o izvoru in prekletstvu Romov, pravi takole:

 

Neki prerok je opozoril indijskega kralja, da bo sovražnik napadel njegovo kraljestvo in mu uničil družino, vendar bo napadalec nemočen, če bo napadel Rome. Kralj zato pokliče romskega poglavarja in mu v tajnosti odda hčer edinko, Gan. Njo naj bi bil poglavar vzgojil kot svojega pravega otroka. Gan je odrasla v isti družini kakor poglavarjev sin čen. Nekega dne stari poglavar umre, romsko pleme pa sili novega poglavarja čena, naj se oženi. Čen pa je zavračal poroko s katerokoli žensko in grozil, da se bo, če ga bodo še naprej silili, ubil, ker ima rad le svojo sestro.

Čenu je mati zaupala, da Gan ni njegova prava sestra, a da mora čuvati skrivnost, saj bi lahko sovražnik ubil Gan kot kraljevo hčer. Pleme se je razdelilo v dva tabora. V prvem so bili tisti, ki so podpirali novega poglavarja, v drugem pa tisti, ki so ga zaradi zakona s sestro obsodili in niso priznavali takšnega plemenskega poglavarja. Drugi tabor je prisilil čena in njegove privržence, da so se izselili oz indijske dežele. Od takrat naprej se čen in njegovi rojaki selijo iz mesta v mesto, saj jih je prerok preklel, da nikdar ne smejo prespati dveh noči v istem mestu, ne piti vode dvakrat iz istega vodnjaka, prečkati dvakrat iste reke v istem letu.

 

Mitom in legendam se pridružujejo mnoga druga ustna izročila in verovanja Romov, kakor tudi sam jezik, v katerem so ohranjeni sledovi njihovega indijskega izvora.

Vendar pa ustna izročila niso zadosten dokaz za rekonstrukcijo romske preteklosti. Kadar govorimo o Romih, je treba upoštevati tudi različne znanstvene poglede. Ti pogledi še niso dovolj raziskani in klasificirani, ampak vseeno je razvidno, da se Romi omenjajo v legendah, zgodbah, pesmih, pregovorih, izrekih, anekdotah in verovanju številnih narodov sveta. To dejstvo govori o davni prisotnosti Romov v teh krajih.

 

Druga vrsta podatkov so pisna izročila. V iskanju izvora Romov so nekateri segli po Mahabharati, Homerjevi Iliadi, Herodotovih in Strabonovih zgodovinskih spisih. A na osnovi omenjenih del, v katerih poleg omembe Romov ni nikakršnih , je težko sklepati karkoli zanesljivega o daljni preteklosti Romov, torej o tem kaj se je z njimi zgodilo. Prve pisane omembe Romov v Evropi so iz leta 1068. To je besedilo o življenju sv. Žora Antonskega, ki je bilo spisano v samostanu Iviron na gori Atos v Grčiji. V tem delu se govori o Adsinkanih (iz te besede je verjetno izpeljana beseda Cigani). Znanstveniki se strinjajo, da to besedilo obravnava romsko ljudstvo. Nekateri znanstveniki sicer menijo, da so Romi prišli v dežele bizantinskega cesarstva že prej, sredi 9. stoletja, v Perzijo pa celo že v 4. stoletju.

 

Druge pisane omembe Romov so tudi v arhivskih spisih, kronikah, potopisih in od 15. stoletja naprej tudi v popisih prebivalstva. Čeprav številni, tudi arhivski dokumenti zaradi velike razpršenosti med državami in institucijami do danes niso bili sistematizirani in tudi sicer ne podrobno raziskani. Med arhivskimi dokumentacijami, ki omenjajo Rome, so najbolj znane zakonske uredbe centralnih in lokalnih oblasti, objave, deklaracije, edikti aretacij, sodni spisi, itd. To očitno pomeni, da so bili Romi v številnih evropskih državah preganjani, čeprav se pregoni niso povsod enako izvajali. Najpogosteje so v takih objavah Romi predstavljeni kot asocialni, berači, prevaranti, vrači, lopovi, kriminalci, itd.

 

 

 

2.     Znanstveni pogledi na poreklo Romov

 

Mihael Jan de Goje (1863 -1909), znani arabist, je trdil, da so Romi potomci Džatov. Džati so v Indiji velika nomadska kasta, medtem ko so v Pakistanu znani kot kmetje in živinorejci. V Afganistanu se to ime uporablja za označevanje šestih romskih skupin, oziroma ime, ki pogojno ustreza evropskima nazivoma Gypsies in Cigani. To de Gojevo hipotezo so priznavali tudi nekateri indijski raziskovalci in jo utrjevali z raziskovanjem Džatov. Tako na primer M. S. I. Divana meni, da si Džati potomci rodu Javadasa, ki se omenjajo v Mahabharati. Nekateri drugi pa trdijo, da so Džati nastali iz mešanih zakonov bramancev in nebramancev in so zato drugačnega izgleda in fozionomije. Tretji so zopet menili, da so Džati prišli v Indijo v 6. stoletju po Kr. In se zlili z indijskim prebivalstvom.

 

Sodobni indijski lingvisti in raziskovalci, kakor V. R. Riši, Dž. S. Patanija, Piere Lal Šarma in drugi, ki zastopajo stališča, ki so blizu njihovim predhodnikom, ali se od njih tudi nekoliko razlikujejo. Raziskovalec iz Pakistana Kuršid A. Kan meni, da je romski jezik v najbližjem sorodstvu z marvarskim jezikom, ki ga govorijo v Radžastanu.

 

Lingvističnim raziskavam so sledile antropološke raziskave. Tako je znani nemški antropolog Johan Friedrich Blumenbah trdil, da je lobanja Romov najbolj podobna koščati glavi egiptovske mumije, medtem ko je Vajsbah raziskoval fizične lastnosti Romov in prišel do sklepa: če bi opazovali samo s prostim očesom, bi bili Romi najbližje Egipčanom, tudi po obliki lobanje so Romi mnogo bližje Egipčanom kakor pa visokoglavim Indijcem.

 

Isidor Kopernicki je na osnovi primerjalnih raziskav sklepal, da je med Romi in Indijci nedvomno sorodstvo, dodal pa je, da se glava Romov le malo razlikuje od siceršnjega indijskega tipa.

 

Podobno je sklepal tudi A. Ovelek, medtem ko je indijski antropolog Babu Radžendral la Mitra menil, da so Romi v najbližjem sorodstvu z bengalskim narodom Bedija (Bedya).

 

Ežen Pitard, nekdanji profesor antropologije na univerzi v Ženevi, čigar delo Les Tsiganes ou Bohemiens nedvomno zavzema najpomembnejše mesto v antropološki literaturi o Romih, je opravil mnogo bolj izčrpne raziskave, na osnovi katerih je prišel do sklepa, da so Romi dolihocefalnega tipa, torej da so kot etnična skupina indijskega izvora.

 

Indijski izvor Romov, o katerem ne dvomi več nihče med resnimi raziskovalci, potrjujejo tudi številne druge raziskave: etnografske, mitološke, sociološke, itd.

 

Vendar kljub temu še vedno ne vemo, kje točno so bili Romi v Indiji nastanjeni, in zakaj so zapustili Indijo. Poleg teh so ostala nepojasnjena tudi številna druga vprašanja, ki se dotikajo Romov, pa tudi Sintov in Kalov.

 

Tudi pri današnjih plemenih v Indiji se porajajo vprašanja, ali jih raziskovalci obravnavajo kot romska in ali se med Rome prištevajo sami.

 

 

3.     Prihod Romov na slovenska tla

 

Najstarejši pisni vir, ki priča o prisotnosti Romov na Slovenskih tleh, je iz leta 1387 v zagrebški škofijski sodni kroniki, ki omenja Cigana iz Ljubljane. Zato domnevamo, da so se prvi Romi naselili v Sloveniji v XIV. stoletju, čeprav je znano, da so v Evropi prvič zasledili pripadnike tega ljudstva e ob koncu XI. stoletja.

 

Naseljevanje Romov na slovensko ozemlje je skozi daljše obdobje potekalo v treh smereh: iz smeri Hrvaške – današnji Dolenjski Romi, iz Madžarske – današnji prekmurski Romi in iz smeri nemških dežel – današnji gorenjski Romi ali Sinti. Smeri selitev nam nakazuje tudi današnja naselitev romskih skupin, saj so ostali v bližini meja, od koder so prišli. Nekateri zgodovinski viri opredeljujejo prekmurske Rome kot krpatske (vlaške Rome), dolenjske pa kot hrvaške ali bele Rome. Vsak od teh skupin govori lastno romsko narečje. Prihod Romov v Prekmurje je označen z letom 1416, enako kot prihod Romov na Madžarsko.

 

Na slovensko ozemlje so se Romi naseljevali v manjših skupinah, v okviru rodovnih družin. Vse do XVIII. stoletja so bili po načinu življenja nomadi. Z začetkom XVIII. stoletja govorimo o prvih stalnih naselitvah posameznih romskih skupin na slovenskem ozemlju.

 

V sredini XVIII. stoletja, v letih 1761 – 1767, je avstroogrska cesarica Marija Terezija izdala množico ukrepov – odredb, s katerimi je želela doseči zakonsko asimilacijo Romov v večinsko prebivalstvo. Kasneje, leta 1783, je njen naslednik, cesar Jožef II. proces asimilacije Romov še zaostril. Odredbe so vsebovale: prepoved nomadskega načina življenja Romov – prepoved preseljevanja iz kraja v kraj, prepoved opravljanja romskih tradicionalnih poklicev, prepoved medsebojnih porok, prepoved vzgoje otrok in njihova prisilna oddaja v tujo prevzgojo, prepoved rabe romskega jezika in tudi prepoved rabe imena Rom ali Cigan. Imenovali naj bi se »novi naseljenci«. Takrat je bil na tem območju izveden tudi prvi popis romskega prebivalstva. Odredbe so začeli uresničevati, toda namena s temi ukrepi niso dosegli.

 

V 19. stoletju so sledila razna »reševanja« romskega vprašanja, predvsem z uporabo raznih okrožnic, ukorov in odredb tedanjih oblasti, ki so začele preganjati Rome iz kraja v kraj.

 

 

4.     Kako so v tistih časih o Ciganih na slovenskem mislili in pisali

 

Dolenjske novice so v osemdesetih letih IX. stoletja kar precej pisale o Ciganih, ki jih takrat še niso imenovali Romi. Prva vest je prišla s seje Kranjskega deželnega zbora, kjer so leta 1885 sklenili, da »se bode s Cigani ostro ravnalo«. Za časnik, ki je pisal, da nas je »Bog ustvaril kot Slovence in nam dal slovenščino, da se v tem jeziku zgovorimo in da v tem jeziku mislimo, molimo, beremo, pišemo in se izobražujemo«, ni bilo nič krščansko, ko je obravnaval Cigane kot drhal, nadlogo, železne kobilice, nepotreben zarod, goljufive pijavke itn., ki bi jim bilo treba najti prostor nekje v Afriki. Tja so po mnenje kranjskih poslancev morda sodili zato, ker so nekateri med njimi verjeli, da so Cigani prišli iz Afrike in ne iz Indije, kakor je dokazal Fran Miklošič, ki je v letih 1872 – 1880 napisal najpomembnejše znanstveno delo o Evropskih Ciganih.

 

»Čudno je res, da vsredi med nami žive divjaki – Cigani – brez vsakega poduka, v zakonu brez zakona in nihče se jih ne vsmili« je pisal dolenjski časnik. Predlagal je, da bi odrasle »potaknili v prisilne delavnice, otroke pa v odgojevalnice«.

 

Takšen odnos do Ciganov je izviral še iz prejšnjih časov, ko so jih tedanje oblasti obravnavale še veliko strožje. Znana je okrožnica iz leta 1724, ki je v imenu cesarja naročala vsem deželnim sodiščem, naj preženejo Cigane iz dežele.

 

 

5.     Izvor imena Cigan oz. Rom

 

Različica imena Cigan je razširjena skoraj v vseh evropskih jezikih (Tzigane, Gitano, Zigeuner, Ciganin, Zingaro,…). To ime so dobile indijske nomadske skupine verjetno že ob prihodu na slovenska tla. Ker beseda Cigan ne obstaja v romskem jeziku, je očitno, da so jih tako poimenovali drugi. Izvor imena ni zanesljivo potrjen, predvideva pa se, da izhaja iz grške besede athinganos, ki pomeni nedotakljiv. Athinganoi se je imenovala tudi frizijska verska sekta, ki se je ukvarjala z magijo.

 

Ime Rom se je začelo uveljavljati v novejšem času, predvsem zaradi negativnega prizvoka, ki ga vsebuje ime Cigan. Beseda Rom izhaja iz romskega jezika in pomeni človek in tudi mož (poročen); Romni - poročena ženska; Roma – ljudje. Na prvem kongresu Romov, leta 1971 v Londonu, so ti sami sprejeli ime Rom – Roma, kot uradno ime za vse pripadnike tega naroda.

V nekaterih državah so jih poimenovali tudi Egipčani: Anglija - Gypsies; Grčija: Ejiftos; Albanija – Evgit; - ker so Romi ob prihodu na evropska tla pripovedovali zgodbe, da prihajajo iz Egipta. V nemških pokrajinah se imenujejo Sinti – izvor lahko najdemo v jeziku hindi ali reki Ind. V Španiji in Perziji so jih poimenovali tudi po barvi kože: Cales, Karači, oboje pomeni črn.

 

 

MATERIALNA IN DUHOVNA KULTURA ROMOV

 

 

1.     Romske navade in običaji

 

Najpomembnejši in najštevilnejši v romski skupnosti so običaji, ki se vežejo na rojstvo, poroko in smrt.

 

Rojstvo: Nosečnica (khamni romni) uživa posebno pozornost in skrb cele skupnosti. Da bi se otrok rodil zdrav, se mora držati številnih predpisov in prepovedi: ne sme jesti načetega sadja; če krade sadje, se z rokami ne sme dotakniti obraza, ker bo otrok imel na obrazu (ali po telesu) znamenje v velikosti sadeža; ne sme videti mrliča, ker bo otrok imel »mrtvaško« barvo, ipd. Nosečnici se ne sme ničesar odrekati in ničesar skrivati pred njo, predvsem ne hrane; ne sme se ji kazati grdih stvari; ne sme se je zmerjati ali za njo metati kamenje. Romi nosečnico ves čas varujejo pred demoni.

 

Romska imena so zelo različna. Izvirna romska imena so v večini pozabljena zaradi pritiskov in prilagajanju družbam, znotraj katerih Romi živijo. Naj omenimo nekaj romskih imen, ki so vendarle še znana: Kamal in Kamala (boga ljubezni), Sumnal (svet), Pijanka (deklica z izvira), Durija (nedosegljiva), Duda (svetloba), Delthan (božji kraj, lahko tudi ime Kristjan), Enila (poletje), Deldiva (Bogdana), itd. Romi so sicer večinoma prevzemali imena iz družbenega okolja.

 

Sunet ali obrezovanje

Vsi Romi muslimanske in judovske veroizpovedi že od nekdaj opravljajo sunet ali obrezovanje moških potomcev. Ponavadi opravijo to pri otrocih v starosti od treh do sedmih let, lahko pa tudi prej. Po drugi svetovni vojni je ta običaj delno opuščen, saj Romi niso imeli ljudi, ki bi obrezovanje lahko opravljali. To je prej ponavadi opravljal brivec, ki je bil strokovnjak za to. Brivec je ponavadi prišel na dom in opravil obred. Sedaj ta običaj opravljajo v klinikah pod skrbnim nadzorom zdravnikov.

 

 

 

2.     Romski poklici in umetniške veščine v preteklosti

 

Zdravilci

Z zdravljenjem so se ukvarjale predvsem starejše ženske, ki so pri svojem delu uporabljale številne naravne elemente (ogenj, voda, mesec, …), mineralne snovi, rastline ter živali, v katerih magično in zdravilno moč so verjeli. Uporaba teh sredstev je bila povezana z različnimi obredi, ki so jih spremljali z magičnimi izreki. Kot vnaprejšnjo zaščito pred uroki (boleznimi) pa so uporabljali amulete – predmete rastlinskega živalskega in mineralnega izvora, ki so jih nosili pri sebi. Romi ponekod še danes nosijo amulete kot obrambo pred boleznimi ali kot zdravilo. Poznali so tudi vrsto naravnih zdravilnih zelišč, ki so jih uporabljali za preprečevanje bolezni.

 

Jasnovidci – vedeževalci

Že od nekdaj so Romi opravljali poklice, kot je napovedovanje prihodnosti s pomočjo črne magije, odstranjevanje urokov (prekletstev, itd.), ženske so se ukvarjale z napovedovanjem prihodnosti iz kart, fižola, ali z dlani. Zaradi tovrstnih poklicev se je pogosto dogajalo, da so jih državne in cerkvene oblasti preganjale.

 

Kovači

Poleg podkovanja konj so kovači popravljali in izdelovali tudi kmečka orodja. V Sloveniji je bil kovaški poklic med Romi najbolj razširjen med dolenjskimi in belokranjskimi Romi, predvsem v XIX. in v začetku XX. stoletja, ko so predstavljali poglavitne tovrstne obrtnike. Kovaško obrt med Romi zasledimo v vseh deželah, kjer so se naselili.

 

Trgovci – prekupčevalci s konji

Ker so bili izredni poznavalci konj, so poznali vrsto trikov, s katerimi so vešče »predelali« in usposobili starega, bolnega in mršavega konja, kar jim je prinašalo precej dobička. Za nizko ceno so kupovali stare, mršave, bolne ali nadušljive konje, jih pozdravili, nahranili in jih nerazpoznavne prodajali na sejmih za višjo ceno. Tudi kmetje so se pri trgovini s konji za posredništvo najraje obračali na Rome.

 

Dreserji živali (npr. krotilci medvedov – mečkarji)

 

Glasbeniki in zabavljači:

cirkusantje, akrobati.

 

V srednjem veku so bili Romi v mestih južnoslovanskih pokrajin delno zaposleni tudi kot sluge bogatejšega mestnega sloja. V glavnem so bile to ženske.

Raziskovalci logično domnevajo, da so imeli v Indiji tudi vojaške in svečeniške funkcije. Izven Indije pa za te poklice ni bilo več potrebe, ostali so zvesti tradiciji in obdržali predvsem tiste poklice, ki so bili ustrezni nomadskemu načinu življenja.

 

 

3.     Religija in verovanja

 

Romski naziv za Boga je Del ali Devel. Ime izvira iz staroindijskega naziva Deva, ki ej nekdo, ki človeku kaj daje. Bog je deva, ker daje ves svet. V Indiji beseda deva pomeni božanstvo v najširšem pozitivnem smislu, tako tudi v romskem jeziku beseda Devel ali Del ohranja isti pomen.

Nasprotje Boga je Beng (hudič), ki je po romski mitologiji sodelavec pri ustvarjanju sveta, ki ga je Bog ustvaril iz zrna peska z dna oceana. Sama beseda beng izvira iz staroindijske besede vyanga, ki pomeni žabo. Naziv za žabo v hindujskem jeziku je beng. Romski naziv za hudiča je očitno istega porekla, le da je v romščini ta beseda dobila abstrakten pomen, medtem ko ima v jeziku hindu konkreten pomen te živali.

Ob bogu in hudiču pa Romi verjamejo še v mnoge druge sile dobrega in zla, oz. v bitja, ki delujejo po principu čisto – nečisto. Človekovo usodo pa določajo sojenice, ki jih Romi imenujejo Urne ali Muti.

Romi so vedno sprejeli religijo skupnosti, v kateri so živeli, ker so se tako želeli izogniti religioznim preganjanjem in si pridobiti naklonjenost tam živečega prebivalstva. Kljub temu pa so zadržali tudi lastna verovanja.

Romi v vzhodnoevropskih državah častijo Kali Saro (črno Saro), v nekaterih balkanskih državah (Srbija) pa častijo paralelno žensko božanstvo Bibi, ki je menda istega izvora, kar kaže na to, da so Romi v Indiji slavili Šivin kult in pripadali sekti sakti, za katero je značilno čaščenje ženskega božanstva.

 

 

4.     Romski jezik

 

Čeprav je za romsko kulturo značilno, da se prenaša po ustnih izročilih in da ni ohranjenih pisnih spomenikov, nekateri temu nasprotujejo. A. Š. Dekurdemanš trdi, da so Romi imeli svojo abecedo sestavljeno iz 23 črk, hieroglifov. Mnogi drugi raziskovalci pa njegov vidik odločno zavračajo in trdijo, da so Romi uporabljali konvencionalne znake, ki so omogočali vizualno sporazumevanje. Ta tajna koda sporazumevanja se imenuje šikajmako ali patrina, kar pomeni list z drevesa, saj so za sporazumevanje uporabljali listje, perje, kovinske in steklene predmete, ali pa so na točno določenih mestih izpisovali znake. Vsako pleme naj bi imelo svoj znakovni sistem. Tudi danes ima romski jezik izredno veliko dialektov, ki so posledica razseljenosti Romov po svetu.

V romskem jeziku je veliko besed, ki izvirajo iz raznih držav in dežel, kar je posledica stalnih selitev Romov. Zanimivo pa je, da so slovnične oblike in besednjak, kljub nekaterim spremembam, podobne tistim v indoevropskih jezikih, ki jih v Indiji govorijo še danes. Zlasti mnogo besed izvira iz jezikov hindi, punjabi in dardic. Tako v romščini najdemo besede iranskega, armenskega, grškega izvora. Romski jezik so bogatili tudi madžarski, italijanski , španski, slovenski in drugi evropski jeziki.  Posledica tega so vse večje težave pri sporazumevanju Romov iz različnih skupin, ker se razlike med dialekti poglabljajo.

 

 

5.     Romi in glasba

 

Ne vemo natančno, kdaj in od kod so prišli Romi v Evropo, vemo pa, da so do neke mere vplivali na evropsko klasično glasbo. Nomadski Romi, ki naj bi prišli v Evropo iz severne Indije, okoli leta 420 po Kr., naj bi bili večinoma glasbeniki in plesalci. Potovali so s turško armado, jo zabavali, potem pa odšli naprej po Evropi in si služili kruh z zabavanjem ljudstva. Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja je ciganska tradicionalna glasba začela bolj in bolj zanimati tedanji srednji razred in še posebej aristokrate, ki so Rome vabili na svoje dvorce, saj so bili navdušeni nad njihovim načinom življenja in njihovo »idealizirano« svobodo. Ker so na tovrstnih dvorcih delovali in ustvarjali tudi številni klasični glasbeniki, sta ciganska glasba in kultura posredno vplivali nanje in se kazali v njihovem delu.

Med številnimi madžarskimi glasbeniki v tistem času je imel samo Janos Bihari (1764-1827), virtuozni glasbenik, ki je delal v nacionalni operi, romske korenine.

Romski enkratni glasbeni slog najdemo tudi v srednjeevropski in judovski glasbi, flamencu ter plesni in jazz glasbi, prav tako pa je romska glasba vplivala na skladatelje kakor so: Liszt, Bizet, Brahms, Verdi, Rahmaninov, Bartok in mnogi drugi.

Veliko sodobnih umetnikov trdi, da so bili njihovi predniki romskega porekla, med njimi filmski igralci Yul Brynner, romski aktivist Charlie Chaplin, Rita Hayworth, Michael Caine, Bob Hoskins. Trenutno najbolj znani romski glasbeniki povsem svetu pa so Gipsy Kings.

 

 

Flamenco – glasba – ples

 

Glasba in ples Andaluzijskih Ciganov sta se razvila v XIV. st. v Andaluziji. Korenine najdemo v romski, andaluzijski, arabski in morda tudi v narodni glasbi španskih Judov. Bistvo flamenca je CANTE – pesem, ki je največkrat peta ob spremljavi kitare in improviziranega plesa. Glasba in ples se delita v tri kategorije: JONDO, CHICO in GRANDE.

 

To je zelo žalostna glasba, ki vsebuje tematiko smrti, obupa, tesnobe, tudi vmesno kategorijo, manj globoko (oriental. stil) in kategorijo CHICO s tematiko veselja in ljubezni …

Ta glasba je torej mešanica različnih stilov, vendar pa zanjo najdemo tudi točno določen izvor. To je tradicionalna glasba, po kateri so peli na porokah in ob veselih priložnostih.

 

 

6.     Romi v literaturi

 

Romi v zgodovini za seboj niso puščali pisane literature, saj so bili pretežno nepismen narod. Bili pa so izvrstni pripovedovalci zgodb in legend ter pesmi, ki so jih praviloma zapisovali drugi. V novejšem času je znanih kar nekaj romskih literarnih avtorjev. Najpomembnejši so:

Novelist Mateo Maximoff, kalderaški Rom, ki piše v francoščini in čigar prevodi obstajajo tudi v angleščini in drugih jezikih.

Papusza, romska pesnica iz Poljske in so jo »ponovno odkrili« novi bralci;

John Banjan, znani angleški književnik in pesnik,

Adem Tikno in Gina Ranjčić, ki sta pisal pesmi v romskem jeziku,

Menyhert Lakatos, pisatelj iz Madžarske (Zadimljene podobe – slovenski prevod)

Aleksandar Germanov, Nina Aleksandrovna Dudarova, Mihail Bezlidski, Nikolaj Aleksandrovič Pankov, Nikolaj satkevič, ki piše za »Teater Romen« v Moskvi, Branislav Vajs Papuše (Krvave suze), Katarina Tajkon, Andre Lolešti, Jožef Daroši ćoli, Dezider Bangu.

V Jugoslaviji Kadrija Šainović, Dimiran Iljazović, Miroslav Mihailović, Ali Krasniči, Desanka Ristić, Rajko Đurić.

 

 

7.     Romski reki in pregovori – kratek izbor

 

Ajsi bori laćhi: xal bilondo, phenel londo.

Takšna snaha je dobra, ki jé neslano in reče, da je dobro soljeno.

 

Akana mukav tut le Devlesa.

Odpuščan te k bogu (ob pogrebu).

 

Devlesa araklam tume.

Bog je uredil, da sem te našel.

 

Devlesa avilan.

Bog te mi je dal.

 

Gadje Gadjensa, Rom Romensa.

Gadže (neromi), Rom z Romom.

 

Kon khal but, khal peski bakht.

Kdor veliko je, sne lastno srečo.

 

 

Vir:

Brizani, Traja (2000): Le ostanite – Romi gredo!. Celovec: Mohorjeva založba.