Inštitut za narodnostna vprašanja

Integracija priseljencev skozi civilnodružbeno in politično participacijo

Vodja projekta: dr. Mojca Medvešek
Št. projekta: J5-3119
Partnerska organizacija: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede (FDV UL)
Sodelavci: dr. Janez Pirc (INV), dr. Romana Bešter (INV), Antonija Todić (INV), izr. prof. dr. Mitja Hafner Fink (FDV UL), doc. dr. Meta Novak (FDV UL), doc. dr. Simona Zavratnik (FDV UL)
Financer: ARRS
Obdobje trajanja projekta: oktober 2021 – september 2024

V okviru projekta poteka anketa (november 2022 - januar 2023) med prebivalci Slovenije:

Znanstvena izhodišča ter predstavitev problema in ciljev raziskave

Znanstvena izhodišča

Države različno pristopajo k upravljanju procesa integracije, eden od skupnih ciljev vseh pa je zagotoviti, da se tudi po prihodu in naselitvi priseljencev ohranja družbena kohezija, da ne prihaja do družbenih polarizacij in konfliktov. Pričakovanja glede tega, kako naj bi izgledala uspešna vključitev priseljencev v novo okolje, so raznolika. Posledično so tudi pristopi k proučevanju procesov integracije različni. V novejšem času se proučevanje integracijskih procesov naslanja na bolj kompleksne operacionalizacije koncepta integracije. Le ta upošteva raznolike referenčne populacije (priseljence in večinsko prebivalstvo) in procese, ki se odvijajo na treh področjih (pravno-političnem, socio-ekonomskem, kulturno-religijskem) in treh ravneh (posameznik, organizacije, državne institucije) (Garcés-Mascareñas & Penninx 2016). Bosswick in Heckmann (2006, 11) integracijo opredeljujeta kot proces vključevanja priseljencev v institucije, v odnose in na položaje v družbi sprejema. Pri tem ima velik pomen aktivna civilnodružbena in politična participacija priseljencev, tako na individualni kot tudi na kolektivni ravni (Koopmans et al. 2005; Bloemraad 2006). Iz literature je razvidno, da koncepta civilnodružbene¹ in politične² participacije nista vedno jasno opredeljena oz. razmejena (Ekman & Amnå 2012, van Deth 2014). V primeru etničnih skupnosti, kot so to priseljenci, so meje med civilnodružbeno in politično sfero javnega življenja nasploh nejasne (Medved 2007). Že opravljene raziskave so potrdile vlogo civilnodružbenih organizacij kot mobilizatorjev politične participacije priseljencev (Leighley 2001; Strömblad & Adam 2010), še vedno pa niso dovolj raziskani mehanizmi, ki povezujejo civilnodružbeno participacijo priseljencev z njihovo politično participacijo (Giugni & Grasso 2020).

Vogel (2008) poudarja, da bi morali biti civilnodružbena in politična participacija priseljencev deležni večje pozornosti v ciljnih državah migracij, zlasti v Evropi, kjer migracije zaradi staranja prebivalstva dobivajo večjo težo. Ob predpostavki, da je demokracija odvisna od visoko aktivnih državljanov, se iščejo načini, kako spodbuditi civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev, ki je običajno nižja v primerjavi z večinskim prebivalstvom (Morales & Giugni 2011). Raziskave o dejavnikih, ki vplivajo na politično participacijo, so se v začetku osredotočale predvsem na individualne dejavnike. Prevladujoča paradigma konec prejšnjega stoletja je poudarjala socio-ekonomske dejavnike kot glavne determinante posameznikovega političnega delovanja. Govorimo lahko o dveh možnih modelih pojasnjevanja političnega (ne)delovanja: a) model resursov (Brady et al. 1995) in b) teorija relativne prikrajšanosti (npr. Klandermans et al. 2008). Rezultati v skladu z modelom resursov so pokazali, da pri osebah z višjim socio-ekonomskim statusom obstaja večja verjetnost za participacijo v političnem življenju (Leighley 2001). Izsledki raziskav še kažejo, da zaupanje v institucije na različne načine vpliva na oblike politične participacije (npr. Hooghe & Marien 2013). Raziskave o politični participaciji etničnih manjšin pa ugotavljajo, da na politično participacijo pripadnikov manjšinskih skupnosti vplivajo tudi dejavniki, ki so vezani na organiziranost in aktivnost manjšinskih skupnosti. Priseljenci, ki imajo ponavadi nižji socialno-ekonomski status in zato manj resursov za individualno politično participacijo, se morajo, če želijo sodelovati v politiki, pogosto zanašati na politično mobilizacijo organiziranih priseljenskih skupnosti (Leighley 2001, 5). Pri tem se zastavlja vprašanje, kakšen učinek imata povezovanje in mobilizacija priseljencev znotraj priseljenskih organizacij na njihovo vključevanje v širšo družbo. Predvsem gre za razmislek o tem, ali politike, ki spodbujajo takšno povezovanje in ohranjanje kulturne raznolikosti, prispevajo k utrjevanju družbene kohezije ali ravno nasprotno, jo spodkopavajo. Glede učinkov participacije priseljencev v priseljenskih organizacijah si raziskovalci niso enotni. Nekateri (npr. Portes & Rumbaut 1990) menijo, da sodelovanje priseljencev v priseljenskih organizacijah in zavzemanje za »etnične« interese predstavlja le prehodno fazo, v kateri priseljenci pridobivajo izkušnje in se pripravljajo na sodelovanje v širši družbi. Nasprotno pa drugi avtorji (npr. Uslaner & Conley 2003) trdijo, da močnejše povezovanje z etnično skupnostjo lahko vodi v odmik posameznika od aktivne družbene in politične participacije v širši družbi. Herman in Jacobs (2015) opozarjata, da je pri vplivu priseljenskih organizacij na politično participacijo priseljencev pomemben tudi odnos širše družbe – če sprejemna družba podpira multikulturne politike in spodbuja ustanavljanje in financiranje priseljenskih organizacij, ima lahko članstvo v njih pozitiven učinek tudi na politično participacijo priseljencev v širši družbi. Če pa država nasprotuje tovrstnemu organiziranju priseljencev, lahko spodbudi etnično segregacijo in radikalizacijo priseljenskih skupnosti (Pilati 2012). V novejši literaturi avtorji poudarjajo pomen koncepta avtonomije migrantov (Papadopoulos & Tsianos 2013; Zavratnik & Cukut Krilić 2018), pri čemer sta samoorganiziranje in delovanje pravzaprav obliki participacije, ki se odvijata zunaj tradicionalnih kanalov institucij, a pogosto v sodelovanju s civilno družbo (npr. avtonomne skupnosti migrantov in aktivistov, NVO).

Predstavitev problema

Raziskave kažejo, da se svet sooča z upadanjem tradicionalnih oblik civilnodružbene participacije (kot so sindikalni aktivizem, članstvo v cerkvenih in kulturnih organizacijah) in politične participacije (članstvo v političnih strankah, volilna udeležba) (Dalton & van Sickle 2005). Z upadanjem tradicionalnih oblik politične participacije, zlasti z zniževanjem volilne udeležbe, se zmanjšuje demokratična legitimnost izvoljenih organov in političnih odločitev, ki jih le ti sprejemajo. Govorimo lahko o demokratičnem deficitu. S tem ko civilnodružbene in politične organizacije izgubljajo članstvo, se zmanjšujejo tudi priložnosti za socialno interakcijo in civilnodružbeno razpravo. Posledično se zmanjšuje socialni kapital ljudi (Putnam 2000; Vogel & Triandafyllidou 2005), pa tudi zaupanje javnosti v demokratične institucije, politične stranke in politike.

Ob upadu tradicionalnih oblik civilnodružbene in politične participacije, porastu apatije in skepticizma ter vedno večji družbeni razdeljenosti se v družbah pojavljajo še dodatni izzivi, povezani z migracijami. Zaradi migracij se povečuje število prebivalcev brez polnih političnih pravic, kar še povečuje demokratični deficit (Morales & Giugni 2011), migracije pa prispevajo tudi k večji kulturni raznolikosti in potencialni dodatni razdeljenosti med prebivalci. V zadnjem desetletju je delež prebivalcev, ki imajo prvo prebivališče v tujini, narasel v skoraj vseh državah OECD (OECD/EU 2018, 42), tudi v Sloveniji. Narašča še število držav, iz katerih prihajajo priseljenci, in posledično se povečuje etnična raznolikost prebivalstva.

S povečevanjem deleža priseljencev se povečuje potreba po upravljanju procesa integracije priseljenskih populacij v širšo družbo. Poleg zaposlitve, reševanja stanovanjskega vprašanja, dostopa do javnih storitev in zadovoljevanja drugih potreb priseljencev, ki so v ospredju v začetnem obdobju po priselitvi, je v integracijskem procesu pomembna še civilnodružbena in politična participacija priseljencev, ki naj bi prispevala k integraciji na dolgi rok. To je postala pomembna tema strokovnih in političnih razprav v zadnjih dveh desetletjih (Bloemraad 2006; Fennema & Tillie 2001; Koopmans et al. 2005; Morales & Giugni 2011) in posledično so temu primerno začele številne države prilagajati svoje integracijske politike. Leta 2004 je Svet EU sprejel skupna osnovna načela imigracijske politike v EU, kjer med drugim izpostavlja, da načelo »participacije priseljencev v demokratičnem procesu in v oblikovanju integracijskih politik ter ukrepov, zlasti na lokalni ravni, podpira njihovo integracijo«. V tem okviru Svet EU državam priporoča, da vključijo priseljence v vse vidike demokratičnega procesa takoj, ko je to mogoče, kajti če neenake oblike članstva in stopnje sodelovanja trajajo dlje, kot je razumno ali potrebno, se lahko razhajanja ali razlike v družbi globoko zakoreninijo (Council of the European Union 2004, 23). Podatki, ki jih je predstavil MIPEX 2015, sicer kažejo, da je bila še pred nekaj leti politična participacija šibka točka integracijskih politik velikega dela držav (tudi Slovenije), vendar pa v novejšem času prihaja do določenih sprememb na tem področju (Huddleston et al. 2015). V letu 2019 je tako tretjina držav EU promovirala družbeno integracijo z razširjanjem priložnosti priseljencem, da postanejo družbeno-politično aktivni v državi sprejema (Annual Report on Migration and Asylum 2019 2020).

Integracija se dogaja vsak dan, na delovnem mestu, v šoli, v soseščini, v društvu, kjer priseljenec preživlja prosti čas. V tem procesu imajo pomembno vlogo civilnodružbene organizacije, kulturna, športna in druga društva in organizacije (verske, študentske), sindikati, pa tudi bolj alternativne oblike združevanja in družbenega delovanja (npr. socialna omrežja). Predvideva se, da sodelovanje priseljencev v večinskih civilnodružbenih organizacijah ponuja možnosti za medkulturno spoznavanje, izgradnjo medsebojnega spoštovanja in občutka pripadnosti pri priseljencih, hkrati pa lahko prispeva k preseganju ksenofobije, izključevanja, radikalizma. Pri tem se zastavlja vprašanje, kako upad tradicionalnih oblik civilnodružbene in politične participacije med večinskim prebivalstvom vpliva na participacijo priseljencev? Po eni strani se lahko nezainteresiranost in apatija večinskega prebivalstva prenašata tudi na priseljensko populacijo ter znižujeta interes priseljencev za civilnodružbeno in politično udejstvovanje v širši družbi. Po drugi strani lahko to potiska priseljence v aktivnejšo participacijo znotraj priseljenskih organizacij. Združevanje in sodelovanje v različnih priseljenskih organizacijah priseljencem poleg uresničevanja določenih družbeno-političnih ciljev omogoča tudi ohranjanje stika s svojo izvorno kulturo, sodelovanje pri ohranjanju le-te in pri njenem predstavljanju večinski družbi. Tudi to lahko prispeva k medkulturnemu spoznavanju, izgradnji medkulturnega spoštovanja in občutkom sprejetosti med priseljenci.

Teorija glede učinkov civilnodružbene in politične participacije priseljencev v strukturah večinske družbe oz. v posebnih priseljenskih strukturah ni enotna. Raziskave (Portes & Rumbaut 1990; Uslaner & Conley 2003; Schrover & Vermeulen 2005) kažejo, da imata v različnih okoliščinah obe obliki participacije priseljencev (v večinskih in priseljenskih organizacijah) lahko različne, tudi nasprotne učinke na integracijo priseljencev v družbi sprejema.

V Sloveniji je področje civilnodružbene in politične participacije priseljencev zelo slabo raziskano. Narejenih je nekaj parcialnih raziskav v povezavi s specifičnimi populacijami ali pa na področju posameznih oblik participacije (več o tem v 27.2). Rezultati raziskave, ki smo jo izvedli na Inštitutu za narodnostna vprašanja leta 2003 in je v okviru proučevanja procesa integracije med drugim obravnavala tudi politično participacijo priseljencev s slovenskim državljanstvom, ki so se priselili z območja nekdanje Jugoslavije, ter njihovih potomcev, so pokazali, da je volilna udeležba proučevane populacije nižja od splošne udeležbe vseh volilnih upravičencev in da jim je pomembnejša politična participacija na lokalni ravni. Poleg participacijskega primanjkljaja se je pokazal še primanjkljaj na področju »institucionalne integracije« interesov priseljencev v družbi sprejema (Medved 2007). Neraziskano pa je ostalo področje civilnodružbene participacije ter mehanizmov, ki aktivirajo civilnodružbeno in politično participacijo.

Od takrat se je v Sloveniji ob porastu števila priseljencev močno povečalo tudi število organiziranih oblik povezovanja priseljencev. Leta 2007 je bilo registriranih približno 64 priseljenskih organizacij, danes pa njihovo število močno presega število 100. Omenjeni razvoj odpira vprašanje, ali se z naraščanjem števila priseljenskih organizacij povečuje tudi aktivnost priseljencev v okviru teh organizacij in kako to vpliva na odnos večinske družbe do priseljencev. Treba bi bilo raziskati, na kakšen način, v katerih oblikah in kakšnih okoliščinah civilnodružbena in politična participacija priseljencev prispevata k uspešni integraciji in k ustvarjanju družbene kohezije?

Cilji projekta

Civilnodružbena in politična participacija priseljencev je veliko več kot delovanje v različnih društvih ali udeležba na volitvah. Je tudi odraz stopnje zaupanja priseljencev do institucij družbe sprejema in ponotranjenja njenih (političnih) vrednot ter sprejemanja priseljencev s strani večinske družbe. Cilj projekta je ugotoviti, kakšna je stopnja in v kakšnih oblikah poteka civilnodružbena in politična participacija priseljencev³ v Sloveniji v primerjavi z večinskim prebivalstvom ter na kakšen način različni dejavniki (individualni, skupinski ali strukturni) vplivajo na participacijo priseljencev. Predvsem pa, kakšna je povezava med civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev in integracijskim procesom v Sloveniji.

Projekt bo izveden s pomočjo metodološkega pristopa mešanih metod. Uporabili bomo koncept združevanja kvantitativnih (statistične analize) in kvalitativnih podatkov (namizno raziskovanje in kvalitativno raziskovanje s pomočjo intervjujev), kar bo omogočilo bolj celosten pristop k merjenju, analizi in interpretaciji. V empirični del raziskave bomo vključili večinsko prebivalstvo in priseljence. Osredotočili se bomo na tradicionalno prisotne priseljenske skupine v Sloveniji, t. j. priseljence iz držav nekdanje Jugoslavije, in na nekatere novejše skupine oz. skupine, katerih število je izrazito poraslo v zadnjem obdobju (npr. Albance, priseljence iz držav nekdanje Sovjetske zveze). Intervjuje bomo izvajali v občinah z večjim deležem priseljencev oz. v večjih mestih: Ljubljana, Maribor, Jesenice, Kranj, Velenje, Novo mesto, Koper.

Temeljna raziskovalna vprašanja so:

Kakšne so stopnje in oblike civilnodružbene in politične participacije priseljencev v primerjavi z večinskim prebivalstvom?
Ali obstajajo razlike v stopnjah in oblikah civilnodružbene in politične participacije med posameznimi priseljenskimi skupinami?
Kateri dejavniki (individualni, skupinski, strukturni) ovirajo oz. spodbujajo civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev in na kakšen način okrepiti podporno okolje za participacijo?
V kolikšni meri in na kakšen način priseljenci sodelujejo v priseljenskih oz. v večinskih organizacijah? Kaj jih motivira za sodelovanje?
Kakšen je odnos večinskega prebivalstva do civilnodružbene in politične participacije priseljencev?
Kakšni so učinki civilnodružbene in politične participacije priseljencev v Sloveniji z vidika integracije?

Posebej bomo obravnavali dve skupini prebivalstva: mlade in ženske. Zanimalo nas bo:

Kakšna je vloga spola pri civilnodružbeni in politični participaciji?
Kakšna je civilnodružbena in politična participacija mladih priseljencev?

Raziskovalna vprašanja bomo naslovili skozi TEZO o civilnodružbeni in politični participaciji priseljencev kot pomembnem mehanizmu družbene kohezije, ki v času intenzivne globalne mobilnosti vodi k potrebi po sistematičnem raziskovanju vzorcev vključenosti in sodelovanja priseljencev na različnih področjih družbenega in političnega življenja v družbah sprejema.

Podroben opis vsebine in programa dela raziskovalnega projekta

Za proučevanje civilnodružbene in politične participacije priseljencev v skladu s cilji projekta in raziskovalnimi vprašanji bomo uporabili teoretični model, ki sta ga zasnovali Vogel in Triandafyllidou (2005). Model smo prilagodili v skladu s teorijami, ki opozarjajo na pomen skupinskega vidika pri politični participaciji priseljencev. Nadgradili smo ga tudi z vključitvijo elementa integracije ter relacij med civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev ter integracijo. Proučevanje teh relacij bo predstavljalo enega od pomembnejših delov raziskave. Po opravljeni raziskavi bomo model v skladu z ugotovitvami ustrezno dopolnili.
V skici modela (slika 1) so prikazani ključni dejavniki, ki vplivajo na civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev ter relacije med njimi. V nadaljevanju je na kratko opisan vsak izmed njih.
Individualni dejavniki vključujejo socio-demografske značilnosti (starost, spol, izobrazba, religija) resurse priseljencev, kot so razpoložljiv čas, izkušnje, jezikovne kompetence; osebnostne karakteristike, kamor sodijo stališča, samopodoba; socialne mreže, ki jih posameznik aktivira za namen realizacije konkretnega cilja.
Skupinski dejavniki vključujejo značilnosti posameznih priseljenskih skupnosti, kot so: socio-ekonomske, kulturne (predhodne politične izkušnje priseljencev in vrednostni sistem) in druge značilnosti (številčnost, način poselitve, zgodovina migracij).
Pomemben vpliv na civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev imajo strukturne priložnosti v družbi, ki so opredeljene kot splošne in zadevajo vse prebivalce (volilni sistem, pravna določila, obstoj in odprtost obstoječih institucionalnih struktur) ter posebne, ki se nanašajo na priseljence (npr. vloga integracijskih programov, možnost udeležbe na volitvah, obstoj posvetovalnih teles na nacionalni/lokalni ravni, politika državljanstva obstoj posebnih priseljenskih organizacij). Strukturne priložnosti določajo okvir, znotraj katerega priseljenci lahko participirajo v družbi, in s tem vplivajo tudi na njihovo motivacijo za sodelovanje. Po drugi strani pa, če je ta okvir preozek in omejuje participacijo priseljencev, to prav tako lahko vpliva na motivacijo posameznika, da postane aktiven. Poseben pomen v tem oziru ima obstoj priseljenskih organizacij, ki ne predstavljajo le posebnih strukturnih priložnosti za civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev, pač pa tudi dejavnik ohranjanja etničnih/kulturnih identitet priseljencev.

Slika 1: Model civilnodružbene in politične participacije priseljencev ter njunega vpliva na integracijo in družbeno kohezijo (prirejeno po Vogel in Triandafyllidou 2005; Vogel 2008)

Relevanten dejavnik v modelu je še vedênje pripadnikov večinske družbe. Vedênje posameznikov, ki so predstavniki civilnodružbenih organizacij, ima velik vpliv na to, da se priseljenci sploh zavedajo in opazijo strukturne priložnosti za participacijo v družbi sprejema. Z vidika potencialno civilnodružbeno in politično aktivnega priseljenca ti akterji prevajajo abstraktne opcije v konkretne priložnosti. Po eni strani lahko služijo kot vratarji, ki postavljajo stroge pogoje in omejitve za sodelovanje priseljencev v svojih strukturah, po drugi strani pa lahko zavzeto iščejo in odpirajo možnosti za aktivno participacijo priseljencev (Vogel 2008, 25).

Individualna motivacija za civilnodružbeno in politično participacijo se razvije pod vplivom individualnih dejavnikov, skupinskih dejavnikov in strukturnih priložnosti v družbi. Posameznik za družbeno in politično participacijo porabi čas, energijo, tvega potencialno javno izpostavljenost, hkrati pa dobi materialno ali nematerialno nagrado, ki je tudi vrsta motivacije. Za posameznika je motivacija lahko pridobljen status, ugled, ki ga pridobi zaradi delovanja, občutek sprejetosti, denarno nadomestilo, občutek moralne odgovornosti, ali pa so motivatorji občutki relativne prikrajšanosti pri priseljencih, ki zaznavajo, da je njihov položaj slabši v primerjavi s položajem pripadnikov večinske družbe ali s položajem pripadnikov nekaterih drugih priseljenskih skupin (Klandermans et al. 2008).

Aktivacijski proces predstavlja konkreten prestop iz motivacije v aktivnost. V tem procesu imajo lahko pomembno vlogo različni rekruterji in vzorniki, ki posameznika spodbudijo, da se pridruži določeni aktivnosti, mreži ali organizaciji in se v njej aktivno angažira. Aktivacijski proces je ponavljajoč in ima kumulativen učinek. Začetne aktivnosti priseljencev imajo učinke na nadaljnje aktivnosti in lahko vodijo do novih znanj, veščin, omrežij, kar omogoča prevzem bolj odgovornih nalog ali pa menjavo področja/aktivnosti. Vplivajo pa lahko tudi na odnose, vedenje akterjev družbe sprejema v odnosu do priseljencev (Vogel 2008).

Aktivna civilnodružbena ali politična participacija priseljencev lahko poteka v različnih oblikah, z različno intenzivnostjo in različnimi vlogami posameznikov v tem procesu. Tako oblike kot vloge in intenzivnost sodelovanja se lahko s časom tudi spreminjajo. Priseljenci lahko različne cilje in interese uresničujejo znotraj struktur večinske družbe ali znotraj priseljenskih struktur. Lahko se pridružujejo že obstoječim organizacijam, ali pa ustanavljajo nove. Delovanje priseljencev v priseljenskih organizacijah ne izključuje njihovega sodelovanja tudi v organizacijah večinske družbe in obratno.

Ob proučevanju posameznih elementov modela bomo proučevali tudi stopnjo civilnodružbene in politične participacije priseljencev. Pri tem bomo upoštevali tri ravni:
1.   neangažiranost (posameznika ne zanima širše družbeno in politično dogajanje, nima izdelanega mnenja glede družbenih in političnih vprašanj, ni včlanjen in ne sodeluje v nobeni civilnodružbeni ali politični organizaciji),
2.   pasivna participacija (posameznik je pozoren in spremlja politično in družbeno dogajanje, ima izdelano mnenje, ki pa ga ne realizira v delovanju),
3.   aktivna participacija (delovanje posameznika, s katerim vplva na lokalno, nacionalno politiko, ali dejavnost posameznika v obliki pomoči drugim, delovanje usmerjeno v reševanje problema skupnosti, gre torej za konkretne oblike delovanja, vedenja).

S pomočjo raziskave bomo zbrali potrebne podatke, s katerimi bomo osvetlili stopnjo in obliko participacije ter dejavnike, ki vplivajo na civilnodružbeno in politično participacijo priseljencev. Predvsem pa nas bo zanimalo, kakšen vpliv imajo različne oblike civilnodružbene in politične participacije priseljencev na integracijski proces in kako vplivajo na družbeno kohezijo. Za integrirano družbo je značilna družbena kohezija, ki jo Svet Evrope opredeljuje kot sposobnost družbe, da zagotovi blaginjo vsem svojim članom, da minimizira neenakosti in se izogiba polarizaciji (Council of Europe 2004). Pomembna značilnost integrirane družbe, ki jo sestavljajo kulturno raznolike skupine, je tudi sprejemanje različnosti. Nasprotje in ovire integraciji in družbeni koheziji predstavljajo pojavi diskriminacije, socialne izključenosti, marginalizacije, segregacije ipd. Vpliv civilnodružbene in politične participacije na integracijo oz. družbeno kohezijo zato lahko po eni strani proučujemo s pomočjo indikatorjev, ki merijo identifikacijo priseljencev z družbo sprejema, njihove občutke in percepcije o enakopravnosti s pripadniki večinske družbe, o sprejetosti s strani večinske družbe, ter z indikatorji, ki merijo percepcije in odnos večinskega prebivalstva do priseljencev oz. do različnih oblik civilnodružbene in politične participacije priseljencev.

Za dosego temeljnih ciljev projekta bo delo organizirano v 10 delovnih sklopih (DS).

Slika 2: Organizacija delovnih sklopov

[1] S konceptom civilnodružbena participacija priseljencev razumemo delovanje, ki je usmerjeno v splošno družbeno korist in ne zgolj v uresničevanje osebnih interesov, na različnih področjih, kot na primer angažiranje v lokalnih skupnostih, kulturnih ali etničnih društvih, sindikatih itd. (Vogel & Triandafyllidou 2005; Ekman & Amnå 2012).
[2] Politična participacija ravno tako zajema različne oblike angažiranosti od delovanja, katerega namen je vplivanje na vladne odločitve in politične izide, do oblik formalne politične participacije (Ekman & Amnå 2012).
[3] Priseljence smo za namen raziskave opredelili kot osebe, ki so se rodile oz. so imele prvo prebivališče izven Slovenije, ne glede na to ali imajo državljanstvo države EU, državljanstvo države nečlanice EU ali slovensko državljanstvo.

Reference:

Annual Report on Migration and Asylum 2019, 2020. European Migration Network. European Commission.
Bajt, V. & Pajnik, M., 2013. Civic Participation of Migrant Women: Employing Strategies of Active Citizenship. V F. Anthias, M. Kontos & M. Morokvasic-Müller (ur.), Paradoxes of Integration: Female Migrants in Europe. Springer Netherlands, Dordrecht.
Bešter, R., Brezigar, S., Kejžar, B., Pirc, J., 2008. Primerjalna analiza politik vključevanja državljanov tretjih držav v izbranih državah članicah EU: zaključno poročilo, Raziskovalne naloge, 164. INV, Ljubljana.
Bloemraad, I., 2006. Becoming a Citizen: Incorporating Immigrants and Refugees in the United States and Canada. University of California Press, Berkeley.
Bosswick W. & Heckmann, F., 2006. Integration of migrants: Contribution of local and regional authorities. European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions, Dublin.
Brady, H. E., Verba S. & Schlozman K. L., 1995. Beyond Ses: A Resource Model of Political Participation. The American Political Science Review, 89(2), 271–294.
Council of the European Union, 2004. Presse 321 Press release 2618th Council Meeting Justice and Home Affairs Brussels, 19 November 2004, 14615/04.
Council of Europe, 2004. Revised Strategy for Social Cohesion. European Committee for Social Cohesion (CDCS).
Dalton, R. J. & van Sickle, A., 2005. The Resource, Structural and Cultural Bases of Protest. AUC Irvine: Center for the Study of Democracy. Retrieved from https://escholarship.org/uc/item/3jx2b911.
Ekman, J. & Amnå, E., 2012. Political Participation And Civic Engagement: Towards A New Typology. Human Affairs, 22, 283–300.
Fennema, M. & Tillie, J., 2001. Civic community, political participation and political trust of ethnic groups. Connections, 24, 26–41.
Garcés-Mascareñas, B. & Penninx, R. (ur.), 2016. Integration Processes and Policies in Europe. Contexts, Levels and Actors. Springer, Cham, Heidelberg, New York, Dordrecht, London.
Giugni, M. & Grasso, M., 2020. Trust, Identity, Skills, or Recruitment? Assessing Four Explanations of the Relationship between Associational Involvement and the Political Participation of Migrants. International Migration Review, 54(2), 585–610.
Herman, B. & Jacobs, D., 2015. Ethnic Social Capital and Political Participation of Immigrants. V L. Ryan, U. Erel & A. D’Angelo (ur.), Migrant Capital. Networks, Identities and Strategies. Palgrave Macmillan UK, London, 117–32.
Hooghe, M. & Marien, S., 2013. A comparative analysis of the relation between political trust and forms of political participation in Europe. European Societies, 15(1), 131–152.
Huddleston, T., Bilgili, O., Joki, A. L. & Vankova, Z., 2015. Migrant Integration Policy Index 2015. CIDOB & MPG, Barcelona/Brussels.
Klandermans, B., Van der Toorn, J. & Van Stekelenburg, J., 2008. Embeddedness and Identity: How Immigrants Turn Grievances Into Action. American Sociological Review 73, 992–1012.
Koopmans, R., Statham, P., Giugni, M. & Passy, F., 2005. Contested Citizenship. University of Minnesota Press, Minneapolis.
Leighley, J., 2001. Strength in Numbers? The Political Mobilisation of Racial and Ethnic Minorities. Princeton University Press, New Jersey.
Medved, F., 2007. Politična udeležba in stališča o političnem predstavništvu »novih etničnih manjšin/narodnih skupnosti«. V M. Komac (ur.), Priseljenci: študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. INV, Ljubljana, 391–422.
Medvešek, M., 2007. Percepcije priseljencev in potomcev priseljencev o kulturni razsežnosti integracijskega procesa. V M. Komac (ur.), Priseljenci: študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. INV, Ljubljana, 333-372.
Morales, L. & Giugni, m. (ur.), 2011. Social Capital, Political Participation and Migration in Europe. Palgrave Macmillan UK, London.
OECD/EU, 2018. Settling In 2018. Indicators of Immigrant Integration. OECD Publishing, Evropska unija, Bruselj.
Papadopoulos, D. & Tsianos, V. S., 2013. After citizenship: autonomy of migration, organisational ontology and mobile commons. Citizenship Studies 17(2), 178–196.
Pilati, K., 2012. Network Resources and the Political Engagement of Migrant Organisations in Milan. Journal of Ethnic and Migration Studies 38(4), 671–88.
Portes, A. & Rumbaut, R., 1990. Immigrant America. A Portrait. Berkeley.
Putnam, R. D., 2000, Bowling Alone: The Collapse and Revival of American Community, Simon & Schuster, New York, NY.
Schrover, M. & Vermeulen, F., 2005. Immigrant Organisations. Journal of Ethnic and Migration Studies, 31(5), 823–832.
Strömblad, P. & Adam, P., 2010. Political Integration through Ethnic or Nonethnic Voluntary Associations? Political Research Quarterly, 63, 721–730.
Uslaner, E. M. & Conley, R. S., 2003. Civic Engagement and Particularized Trust. The Ties That Bind People to Their Ethnic Communities. American Politics Research 31(4), 331-360.
van Deth, J. W., 2014. A Conceptual Map of Political Participation. Acta Politica 49(3), 349–67.
Vogel, D. (ur.), 2006. Building Europe With New Citizens? An Inquiry into the Civic Participation of Naturalised Citizens and Foreign Residents in 25 Countries, POLITIS, State of the art. Office for Offcial Publications of the European Communities, Luxembourg.
Vogel, D. (ur.), 2008. Highly Active Immigrants: A Resource for European Civil Societies. Peter Lang GmbH, Internationaler Verlag der Wissenschaften.
Vogel, D. & Triandafyllidou A., 2005. Civic activation of immigrants – An introduction to conceptual and theoretical issues. POLITIS-Working paper No. 1. University of Oldenburg, Oldenburg.
Zavratnik, S. & Cukut Krilić, S., 2018. Addressing intersectional vulnerabilities in contemporary refugee movements in Europe. Družboslovne razprave, 34(87), 85-106.