Družbena vključenost/izključenost potomcev priseljencev v Sloveniji

Slovenija je več etnična država. Njena etnična pestrost je sad spreminjanja političnih meja in sodobnih procesov priseljevanja. Najmočnejši procesi priseljevanja so potekali iz prostora nekdanje skupne jugoslovanske države, posebej intenzivno v 70. in 80.-tih letih prejšnjega stoletja. Rezultat obilnega procesa priseljevanja je zajeten korpus prebivalcev Republike Slovenije, ki se po etnični pripadnosti opredeljujejo drugače kot pripadniki večinskega in dominantnega slovenskega naroda. Pretežni del priseljenske populacije sestavljalo še vedno pripadniki »prve« generacije, postopno pa se oblikuje »druga« in tudi že »tretja« generacija priseljencev. Če je bil za pripadnike »prve« generacije priseljencev ključnega pomena nabor ekonomskih in socialnih pravic, postaja za pripadnike »druge« (oziroma »tretje«) generacije priseljencev, poleg uveljavljanja ekonomskih in socialnih pravic, izjemnega pomena tudi nabor političnih ter kulturnih pravic.

Raziskovalna vprašanja, ki se najpogosteje porajajo ob preučevanju oziroma spremljanju položaja potomcev priseljencev v Sloveniji so:

1. Ali imajo potomci priseljencev enake možnosti vključevanja v slovenski ekonomski in socialni prostor, kot primerljiva večinska populacija, ali pa so zaradi svoje nedominantne etnične provenience hendikepirani (morda celo diskriminirani) pri vstopu v ekonomsko in socialno okolje?
2. Ali si potomci priseljencev želijo pridobiti (in v vsakdanjem življenju tudi uresničevati) nabor »posebnih« narodno manjšinskih pravic, si morda celo želijo pridobiti status posebnih narodno manjšinskih subjektov, ali pa poteka proces »tihe asimilacije«, ki bo problem slovenske etnične večplastnosti odpravil po »naravni« poti?
3. Ali potomci priseljencev tvorijo socialne mreže primarno v okviru lastnih etničnih skupin, ali je ustvarjanje socialnih mrež heterogeno? Če bo raziskovanje pokazalo, da stopa v ospredje aglomeriranje v okviru lastne etnične skupine, bo to pomemben signal za slovenske politične upravitelje, da se na obzorju nakazuje nov narodno manjšinski korpus. Res pa je, da bo potrebno njihov »manjšinski« status urejati na drugačen način, kot je to v primeru italijanske in madžarske narodne skupnosti. Toda uresničevanju nabora jezikovnih, kulturnih in (morda) političnih pravic, se ne bo mogoče izogniti.

Razreševanje problemskih sklopov evidentiranih v zapisanih vprašanjih, je ključnega pomena za bivanje Slovenije v Evropski uniji. Ne smemo pozabiti, da je v temelje evropskega združevanja vgrajeno ohranjanje jezikovne, kulturne različnosti in nediskriminacija, na vsakršni, tudi narodni/etnični osnovi. K zapisanemu velja še dodati, da je eden izmed ključnih temeljev delovanja EU prost pretok (poleg ostalega) oseb. Vedno večja mobilnost oseb, ki je na sploh pomembna značilnost sodobnih družb, bo še povečevala število neslovenskega prebivalstva v Sloveniji. Za urejanje njihovega statusa potrebujemo aktivno integracijsko politiko. Izsledki raziskovalnega projekta – preučevanje družbene vključenosti/izključenosti potomcev priseljencev iz nekdanje skupne države – znajo ponuditi ustrezen nabor informacij za tvorbo slovenske integracijske politike. To je lažje oblikovati in implementirati na populacijah, ki so nam zgodovinsko in jezikovno bližje, kot pa na populacijah, ki bodo šele prihajale in jim bo slovensko okolje povsem novo. Ker je eden od ciljev projekta simulacija modela integracijske politike/politik, bodo njegovi izsledki tudi nadvse aplikativni.

Med prioritetne naloge slovenske države zagotovo sodi izgradnja modelov vključevanja priseljencev in njihovih potomcev v slovensko družbo ter izgradnja mehanizmov odpravljanja vseh oblik diskriminacije. Slovenska država je nedvomno že opravila obilo posla na področju oblikovanja pravnega okvirja za odpravo ali preprečevanje diskriminacije, toda rezultati najnovejših raziskav kažejo, da priseljenci in njihovi potomci zaznavajo oblike posredne, subtilne diskriminacije. Namen predlaganega raziskovalnega projekta je, da podrobno analizira zakrite oblike diskriminacije, locira njihove institucionalne nosilce in predlaga politike za njihovo odpravljanje.

Izsledki raziskovalnega projekta znajo imeti še dodaten pozitivni učinek. Tega vidimo kot prispevek k prizadevanju za ohranjanje slovenstva, kot jezikovne in kulturne dobrine. Naj se sliši še tako »tuje«, je vredna razmisleka hipoteza, ki pravi: za ohranjanje slovenstva kot jezikovne in kulturne vrednote bo ključnega pomena imigracija ter ustrezna politika integracije. Predvsem zato, ker sta druga dva modela, naravni prirastek in povratek slovenskih izseljencev ter njihovih potomcev, obrodila le skromne sadove. Morda pa bi bilo bolje govoriti o ustvarjanju slovenske nacije in ne o ustvarjanju slovenskega naroda.

Analiza objavljenih del s področja migracijske problematike v Sloveniji pokaže, da je bil glavni raziskovalni interes usmerjen k analizi negativnih učinkov procesa priseljevanja na slovensko okolje, na krhanje njenega jezikovnega in kulturnega omiljeja. Takšen pristop je bil utemeljen in »naraven«, saj je bil v prejšnji skupni državi slovenski narod v drugačnih relacijah dominantnosti, oziroma nedominantnosti. 

Z nastankom samostojne države Slovenije se položaj slovenskega naroda radikalno spremeni. Slovenski narod je zdaj v »ekskluzivno« dominantnem položaju. Temu obratu bi moral slediti tudi obrat pri proučevanju nedominantnih etničnih/narodnih skupnostih. Branje del, ki so nastala v Sloveniji po obdobju osamosvojitve kažejo na še vedno trajajoče učinke raziskovalne socializacije iz prejšnjega obdobja. Prevladujejo dela, ki analizirajo negativne posledice priseljevanja, govorijo o odklonskosti priseljencev (in njihovih potomcev), o odklonskosti večinske družbe do priseljencev, itd. Zapisano nikakor ne pomeni, da tovrstne obravnave niso potrebne in na jih v bodočnosti ni potrebno opravljati. Ugotovitev zgolj opozarja na velik razkorak med obstoječim raziskovalnih problemskim sklopom in sodobnimi raziskovalnimi potrebami. Kaže na potrebo po afirmativnem pristopu pri proučevanju potomcev priseljencev, na potrebo po raziskovanju dobrobiti priseljevanja, kar je edina pot do izgradnje pluralne, vendar vsem etničnim skupinam skupne slovenske družbe.

KDO SO POTOMCI PRISELJENCEV Z OBMOČJA NEKDANJE JUGOSLAVIJE?
Mojca Medvešek
RIG. 2007, št. 53-54,  28-67, celotno besedilo članka (.pdf)


Nazaj na prejšnjo stran