Percepcije slovenske integracijske politike I 

Slovenija se na različnih področjih intenzivno vključuje v raznovrstne procese evropskih integracij, hkrati pa potekajo tudi procesi kulturne in etnične pluralizacije slovenske družbe. Prepletanje teh z globalizacijo dodatno pospešenih procesov predstavlja izziv ohranjanju narodne identitete in družbene kohezivnosti. Večina prebivalstva Slovenije se je ob popisu prebivalstva 1991 opredelila za pripadnike slovenske narodnosti. Število pripadnikov klasičnih (avtohtonih) narodnih manjšin je znašalo 11.567 oseb (oziroma 13.860, če prištejemo še pripadnike romske skupnosti). Tej kategoriji prebivalstva priznava država status »narodnih skupnosti« ter jim zagotavlja celovito pravno zaščito kolektivnih in individualnih pravic. Istega leta so 11.45 % prebivalstva Slovenije (222.321 oseb) sestavljali pripadniki različnih narodov. Zadnji popis prebivalstva 2002 bo verjetno izkazal nekoliko spremenjeno sliko narodne/etnične sestave, delno tudi zaradi migracijskih gibanj v zadnjem desetletju.

V državah članicah Evropske unije (EU) status migrantov - državljanov tretjih držav, ni koherentno reguliran s strani evropskega prava. Večina evropskih norm, ki določajo legalni status državljanov tretjih držav izhaja iz bilateralnih in multilateralnih sporazumov. Šele od oktobra 1999 EU razmišlja, da bi bilo državljanom tretjih držav v vseh državah članicah potrebno podeliti uniformne pravice kolikor je mogoče blizu tistim, ki jih uživajo državljani EU (prim. Tampere Presidency Conclusions). V tem smislu Evropska komisija prvič poudarja pomembnost integracije šele v svojem predlogu o imigracijski politiki Skupnosti (glej Com (2000) 757, 22. 11. 2000), medtem ko so mnoge države članice že prej aktivno razvijale svoje integracijske programe. S podobno situacijo smo soočeni tudi, če pogledamo odnos med evropskim pravom in tradicionalnimi manjšinami, saj je njih varstvo rezervirana domena držav članic. EU je na »novo« razvito manjšinsko politiko omejila na zunanjo dimenzijo (glej Copenhagenske kriterije), a molči o tem ali naj bi bil ta eksterni standard, vsaj po sprejetju držav kandidatk, apliciran tudi na interno sfero EU. Medtem ko so politični cilji integracijske politike Unije v podelitvi (predvsem ekonomskih) pravic državljanom tretjih držav, (ki jih državljani EU že imajo), so cilji manjšinske politike EU, vsaj v njeni eksterni relaciji, spoštovanje določene ravni pravic na področju izobraževanja, kulture in rabe jezike (ki jih nekateri državljani EU imajo in drugi ne). V kolikor pojem »manjšine« vključuje tudi t.i. »nove, (novodobne, imigrantske)« manjšine, bi razprava o evropski manjšinski politiki lahko vsebovala tudi naturalizirane migrante in legalno bivajoče državljane tretjih držav.

Ustava RS vsakomur zagotavlja izražanje narodne pripadnosti (61.člen). Vendar je možno reči, da različni standardi vis-`a-vis klasičnih in t.i. novih manjšin - državljanov in zakonito bivajočih tujih državljanov predstavljajo različne možnosti ohranjanja in razvijanja identitete, različne ravni participacije v slovenski družbi in pridobivanja možnih storitev ali koristi iz državnih virov in tudi različne ravni zaščite proti diskriminaciji. Njihov učinek tako lahko deluje bolj v smeri marginalizacije in izključevanja kot pa integracije in družbene kohezivnosti. Državni zbor RS je leta 1999 sprejel Resolucijo o imigracijski politiki, katere del je posvečen tudi integracijski politiki. Parcialna raziskovanja kažejo, da je ponujeni teoretično-programski in pravni okvir potreben dopolnitev (predvsem na področju financiranja, informiranja, šolstva in političnega predstavništva) in da se že sprejete rešitve le počasi uresničujejo v praksi. Dosedanje raziskovanje odnosov, ki se odvijajo med imigrantskimi populacijami in slovensko državo kaže na to, da smo verjetno šele na začetku izgradnje odnosa, ki ga imenujemo proces adaptacije in razvitega kulturnega pluralizma, ki je z vsestranskim spoštovanjem različnosti identitet v kulturno in etnično pluralni družbi verjetno edina pot doseganja njene ustrezne notranje kohezivnosti in integracije.

Cilj projekta je zbiranje relevantnih informacij o disjunktivnih in konjunktivnih procesih v slovenski družbi z namenom zagotovitve raziskovalne podpore za izgradnjo operativnih modelov implementacije sprejete integracijske politike, oziroma za njeno nadgradnjo. Zato bo raziskovalni projekt temeljil na štirih problemskih sklopih, in sicer:

1. analizi percepcije integracije in integracijske politike pri pripadnikih večinskega naroda,
2. analizi pričakovanj pripadnikov (novodobnih) narodnih skupnosti,
3. pripravi primerjalne analize integracijskih politik in programov v nekaterih članicah EU državah ter v nekaterih državah kandidatkah za članstvo v EU, inštitucijah Unije ter Sveta Evrope,
4. oblikovanju možnih modelov in programov na različnih integracijskih področjih.

Rezultati projekta so predstavljeni v publikaciji Percepcije slovenske integracijske politike : zaključno poročilo.

Povzetek projekta  Percepcije slovenske integracijske politike  je bil objavljen v reviji Razprave in gradivo:
KAKŠNA NAJ BI BILA INTEGRACIJSKA POLITIKA?
Miran Komac, Mojca Medvešek
RIG. 2005, 46, 6-46, celotno besedilo članka (pdf.)