Odnos madžarske oblasti v času druge svetovne vojne do Slovencev, Hrvatov in Srbov kolonistov, s posebnim poudarkom na internaciji kolonistov iz Prekmurja v taborišče Sárvár

Jugoslovanska oblast je po priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS na področje ob madžarski meji v okolici Lendave v sklopu agrarne reforme naselila – z namenom nacionalne utrditve meje - številne koloniste: po arhivskih virih 253 družin, skupaj s vsega  1553 družinskimi člani. Del v Prekmurje naseljenih kolonistov - približno polovica vseh naseljenih - je prišla iz Primorske in Istre, nekaj družin s Štajerske in Dolenjske, druga polovica kolonistov pa je izhajala iz slovenskih vasi Dolinskega dela Prekmurja. Kmalu po priključitvi t.i. Južne pokrajine/Délvidék (Bačka, Baranja, Medmurje in Prekmurje) k Madžarski – aprila leta 1941 – je madžarska vlada sprejela odlok, po katerem preide vsa zemlja, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji na kakršenkoli način razlaščena v agrarni reformi, v last madžarske države. V Prekmurju se je razlaščenvanje začelo izvajati leta 1942. Na udaru so bili kolonisti, a le tisti, ki pred 31. oktobrom 1918 niso bili državljani Madžarske. Tako so madžarske oblasti družine kolonistov, ki so prihajali iz Prekmurja, pustile na miru, ostalim kolonistom pa so odvzeli zemljo in jih 22-23. junija 1942 internirala v taborišče Sárvár. Del internirancev je medvojna leta preživelo v taborišču, ostali - zlasti otroci - pa so bili poslani k družinam v Vojvodino. Slovensko zgodovinopisje ne premore študije o odnosu medvojne madžarske oblasti do prekmurskih kolonistov in njihovega interniranja v taborišče Sárvár. Predlagani raziskovalni projekt ima namen zapolniti prav to vrzel in s tem izpopolniti poznavanje dogodkov med drugo svetovno vojno na severovzhodnem obrobju slovenkega etničnega telesa.