English
Skip Navigation Links
O inštitutu
Zaposleni
Raziskovalna dejavnost
izobraževalna dejavnost
Indok knjižnica
Publikacije
Delo v javnem interesu
Uporabne povezave
Na vstopno stran
JAVNA NAROČILA





RAZPRAVE IN GRADIVO



NAJNOVEJŠE KNJIŽNE IZDAJE









KNJIŽNA ZBIRKA ETHNICITY








DRUGE OBJAVE












Obnova hiše
INV je končana.














DOGODKI OB 85-LETNICI INV




Tiskanje dokumentapovečaj pisavozmanjšaj pisavo

»Korotan v srcu« : Osem desetletij Kluba koroških Slovencev
Povzetki referatov za simpozij, 20. oktobra 2008 v Narodnem domu v Celju
 
Uredil: Janez Stergar
 
 
dr. Tone Kregar, muzejski svetovalec, Muzej novejše zgodovine, Celje (predsednik Zgodovinskega društva Celje)

Celje in Koroška
 
Med borci za severno mejo 1918/19 je bilo v primerjavi z ostalimi deli slovenskega etničnega razmeroma veliko prostovoljcev iz celjskega okraja. To dejstvo je mogoče pripisati visoki in bojeviti narodni zavesti tukajšnjih Slovencev, ki je sovpadala z ostrim mednacionalnim nemško-slovenskim spopadom, ki je bil v Celju ter na Celjskem nasploh še intenzivnejši in agresivnejši kot drugod. K čedalje enakovrednejšemu položaju slovenske strani so v zadnjih letih habsburške monarhije pomembno prispevale vedno nove generacije mlade slovenske inteligence, ki se je oblikovala in kalila zlasti na celjski gimnaziji, njen najradikalnejši del pa je leta 1912 zajelo tudi preporodovsko gibanje. Najbolj znani izmed celjskih preporodovcev je bil Srečko Puncer, med drugim tudi predsednik tajnega dijaškega kluba »Kondor«, ki ga je skupina celjskih gimnazijcev pod mentorstvom Rudolfa Maistra, takrat službujočega v Celju, ustanovila decembra 1913 in kmalu zatem začela izdajati mesečnik Savinja.
Nekdanji celjski gimnazijec je bil tudi Franjo Malgaj iz Šentjurja, mož, ki je 6. novembra 1918 iz Celja proti Koroški povedel četo štiridesetih prostovoljcev, v glavnem Šentjurčanov in Teharčanov. Njegovo prodiranje proti Velikovcu, vojaške operacije ter narodno-politično in propagandno delo na Koroškem vse do tragične smrti med avstrijsko ofenzivo maja 1919, je v slovenskem zgodovinopisju ter v različni spominski literaturi že podrobno predstavljeno, podobno pa velja tudi za usodo urednika »Jugoslovenskega Korotana« Srečka Puncerja.
Ob njiju se je pod neposrednim Maistrovim poveljstvom bojevalo še mnogo fantov in mož s Celjskega. 9. maja 1919 je bila celo ustanovljena »Celjska legija« prostovoljcev, kar je bil takrat edini tovrsten primer v Sloveniji. Sestavljalo jo je 35 prostovoljcev, v glavnem sedmo- in osmošolcev celjske gimnazije, doma iz Celja in širše okolice, h kateri je bilo čez nekaj dni dodeljenih še 54 vojakov, doma iz Zgornje Savinjske doline. Celjska legija je pomembno prispevala k zmagoviti jugoslovanski ofenzivi, prestopila Dravo in svojo bojno pot končala tik pred Celovcem.
Stiki med Celjem in Koroško se s končanjem vojaških spopadov niso prekinili, o tem na kakšen način je Celje dojemalo in spremljalo koroško vprašanje tako v obdobju pred kot po plebiscitu, pa dobimo tudi s pregledom pisanja Nove dobe, celjskega časnika liberalne provenience. Koroškemu vprašanju se je, tako v smislu ohranjanja zgodovinskega spomina, kakor tudi aktualnega vpogleda v narodno-politične razmere na Koroškem, Celje posvečalo zlasti v kontekstu memorialnih slovesnosti in dogodkov, povezanih s Puncerjevo in Malgajevo smrtjo, kmalu pa se je tragičnim obletnicam pridružil tudi datum plebiscita. Na to nezaceljeno koroško rano so odslej tudi v celjskem kulturnem prostoru in javnem življenju opozarjala številna društva in organizacije, ne glede na njihovo svetovnonazorsko in politično orientacijo.
Vendarle pa Koroška v celjski zavesti ni ostajala zgolj v smislu objokovanja in obžalovanja, temveč tudi v konkretnih prizadevanjih in skrbi za rojake na drugi strani meje ter v ohranjanju in krepitvi medsebojnih, zlasti kulturnih stikov. Zato ne preseneča, da je bilo za mesto formalne ustanovitve Kluba koroških Slovencev izbrano ravno Celje, v mestu ob Savinji pa je bil oblikovan tudi aktivni pododbor kluba.
 
 
Danijel Grafenauer, prof.zgod., raziskovalec, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana
 
Nastanek Kluba koroških Slovencev in njegov prvi predsednik dr. Julij Felaher
 
Če želimo spregovoriti o nastanku Kluba koroških Slovenecev (dalje KKS), moramo začeti z nekaj klubove predzgodovine. Ta nam poroča, da si je moralo pred prvo svetovno vojno in po njej, še posebej pa po plebiscitu 1920 nekaj sto (nekatere ocene govorijo o nekaj tisočih) koroških Slovencev poiskati zatočišče in življensko eksistenco v matični Sloveniji, nekateri celo v južnejših krajih Kraljevine SHS. Ti koroški Slovenci so povečini doživeli topel sprejem svojih rojakov v Sloveniji in se aktivno vključili v družbeno in kulturno življenje nove domovine. Temu prvemu obdobju je sledilo spoznanje, da sedaj poteka med Slovenijo in Koroško, torej med njimi in njihovimi družinami, prijatelji in ožjo domovino meja, ki je ostro zarezala med raznovrstne stike na tem območju.
Kmalu so koroški emigranti spoznali potrebo, da se za reševanje svojih težav, za ohranjanje stikov, predvsem pa za organiziranje raznovrstne podpore in pomoči svojim rojakom v Avstriji, povežejo. Začeli so se zbirati v begunskih združenjih in ob t.i. »koroških omizjih«, ki so imela tradicijo še iz Koroške. Za predhodnike KKS smemo in moramo šteti društva, ki so nastajala še pred plebiscitom (Kluba koroških akademikov v Ljubljani in Zagrebu). Močnejša zareza v organiziranem delovanju je bila ustanovitev Gosposvetskega zvona s sedežem v Ljubljani že pred plebiscitom leta 1920, katerega namen je bil zainteresirati širšo javnost v Jugoslaviji in še posebej v Sloveniji za plebiscit. Po plebiscitu je ta organizacija prevzela skrb za koroške begunce, pomagala pa je z raznimi akcijami tudi slovenski manjšini na Koroškem. Med predhodnike Kluba koroških Slovencev lahko prištevamo še »Klub koroških Slovencev« oz. »Koroški klub« v Mariboru, ki je organizirano deloval vsaj že od leta 1922 in »Klub koroških Slovencev v Ljubljani« oz. »Klub Korošcev« že od prve polovice dvajsetih let dalje.
Prelomnico v organiziranem delovanju koroških Slovencev pomeni ustanovitev skupnega Kluba koroških Slovencev na zborovanju slovenskih koroških emigrantov v Celju 14. oktobra 1928. Formalno ustanovitev Kluba je spodbudila želja bolj zavzetega delovanja v prid koroških Slovencev v okviru organiziranega društva s pravili, saj bi tako vedno bolj številčna posredovanja dobila uraden značaj. Poleg tega pa ustanovitev Kluba sovpada s prizadevanji koroških Slovencev za ureditev položaja slovenske skupnosti s posebno kulturno avtonomijo na Koroškem, ki so v tem času dosegla višek. Že na ustanovnem občnem zboru v Celju je bilo sklenjeno, da bo sedež KKS v Ljubljani in da se ustanovita pododbora v Mariboru in Celju. Kmalu so sledile ustanovitve pododborov kluba še v nekaterih drugih krajih po Sloveniji in širše po Jugoslaviji.
Eden izmed ustanoviteljev KKS, njegov prvi in dolgoletni predsednik je bil pravnik dr. Julij Felaher. Felaher je izhajal iz zavedne slovenske družine v Ziljski dolini, torej iz skrajnega zahodnega s Slovenci poseljenega etničnega ozemlja na Koroškem. Aktivno se je udejstvoval v domačem kulturnem društvu v Melvičah, kmalu po maturi na celovški humanistični gimnaziji odšel na fronto in se po končani prvi svetovni vojni vključil v prizadevanja, da bi slovenska Ziljska dolina pripadla novi južnoslovanski državi. Po plebiscitu se je bil primoran zaradi svojega izpostavljanja v predplebiscitnem času umakniti v Slovenijo, kjer se je nastanil, končal Pravno fakulteto in si poiskal življenjsko družico. Med obema svetovnima vojnama je zasedal ugledna mesta v pravnem sistemu Jugoslavije ter bil član in imel odgovorna mesta v številnih narodnoobrambnih organizacijah v Sloveniji. Pravilno je ocenil usodnost časa med drugo svetovno vojno in po svojih močeh prispeval k osvoboditvi države. Po drugi svetovni vojni je poklicno deloval pri Znanstvenem inštitutu pri Predsedstvu SNOS, danes Inštitutu za narodnostna vprašanja, kjer se je ukvarjal s »koroškim vprašanjem«. Felaher je odločilno zaznamoval slovensko koroško emigrantsko skupnost v Sloveniji in v večji meri sooblikoval in pospeševal odnose med koroškimi Slovenci in matico na kulturnem, znanstvenem in društvenem področju v desetletju pred drugo svetovno vojno in v dveh desetletjih po njej. V tem času je bil eden izmed boljših poznavalcev »koroškega vprašanja«.
 
 
 
dr. Mateja Jeraj, višja svetovalka I., Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana
 
Arhiv Kluba koroških Slovencev ter  drugi »koroški« fondi in zbirke v Arhivu Republike Slovenije
 
Arhiv Republike Slovenije hrani arhivsko gradivo Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, društva, ki še danes združuje koroške Slovence, ki so po plebiscitu leta 1920 zapustili Koroško, njihove potomce in prijatelje, in sicer za obdobje od njegovega nastanka v letu 1928 pa vse do leta 1999. Fond vsebuje klubska pravila, zapisnike kongresov, občnih zborov in sestankov klubskih organov, sezname članov, korespondenco, elaborate članov Kluba, gradivo o različnih akcijah, o društvih, s katerimi je sodeloval, finančne zadeve. V okviru Kluba koroških Slovencev v Ljubljani se nahaja tudi gradivo pododbora v Dravogradu, Mariboru, Prevaljah, Trbovljah, na Jesenicah in gradivo Posavskega pododbora.
V osrednjem državnem arhivu se nahaja tudi zasebno gradivo nekaterih članov Kluba koroških Slovencev, med njimi prvega in dolgoletnega predsednika dr. Julija Felaherja, podpredsednice dr. Angele Piskernik, tajnika Franceta Uršiča, Lojzeta Udeta, ki je bil določen čas tudi predsednik Kluba, dr. Frana Zwittra, ki je kot ekspert sodeloval tudi na povojnih mirovnih konferencah. Pomembno je še gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ki je bil s Klubom kroških Slovencev tesno povezan, tako delovno kot osebno. O delu Kluba lahko kaj pove tudi gradivo društev, ki so imeli podobne interese (na primer Legija koroških borcev, Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Kolo jugoslovanskih sester, Zveza prostovoljcev borcev za severno slovensko mejo 1918–1919.
Obstaja pa še precejšnje število fondov in zbirk, ki sicer niso neposredno povezani s Klubom koroških Slovencev, a vsebujejo podatke o koroških Slovencih in koroški problematiki. To so osebni fondi posameznikov, ki so se rodili ali delovali na Koroškem, pa tudi različne zbirke, tako imenovani partizanski vojaški in civilni fondi, gradivo družbenopolitičnih organizacij (predvsem Komunistične partije, Socialistične zveze in Zveze borcev) itd. Gradivo, ki se nanaša na posamezno vprašanje je pogosto razpršeno na različnih mestih. Tako lahko na primer gradivo o koroškem plebiscitu leta 1920 najdemo tako v okviru osebnih in rodbinskih fondov kot tudi v različnih zbirkah (na primer v zbirki plakatov ali v zbirki Koroški plebiscit) in še kje.
 
 
 
dr. Slavica Tovšak, direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor
 
Gradivo Kluba koroških Slovencev v Pokrajinskem arhivu Maribor
 
Pogled v prvo Kroniko Kluba koroških Slovencev v Mariboru (Maribor 1988) nas pouči, da lahko njegove korenine iščemo v letu 1928. Dne 14. oktobra tega leta je bil namreč »prvi zbor slovenskih emigrantov« v Celju. Tu so osnovali osrednji Klub koroških Slovencev s sedežem v Ljubljani. Kdo so bili njegovi ustanovitelji? Bili so to Slovenci s Koroške, ki so prihajali v osrednjo Slovenijo že pred prvo svetovno vojno, usodno za Korošce pa je bilo leto 1920, ko so rezultati plebiscita in njemu sledeča protislovenska politika pregnali iz na novo nastale Avstrije do pet tisoč Slovencev.
Na celjskem ustanovnem občnem zboru zastavljene smernice kluba so dobile svojo potrditev v Pravilih Kluba koroških Slovencev, ki jih je 5. septembra 1929 potrdil veliki župan ljubljanske oblasti sporazumno z županstvom mariborske oblasti. Osrednji odbor kluba je, kakor rečeno, deloval v Ljubljani. Na istem občnem zboru je bilo sklenjeno, da se ustanovita pododbora kluba v Celju in Mariboru. Tej organizaciji koroških Slovencev v stari Jugoslaviji so sledili še nekateri drugi kraji v Sloveniji (npr. Dravograd, Jesenice, Prevalje, Ravne na Koroškem), pa tudi drugod po državi (npr. Beograd, Zagreb). Vse delovanje osrednjega odbora in pododborov Kluba koroških Slovencev je ostalo zvesto načelom, zapisanim v pravilih: »Gojiti študij manjšinskega vprašanja s posebnim ozirom na Koroško in iskati stike z društvi, ki imajo slične namene; vzdrževati stalne zveze med koroškimi emigranti v Jugoslaviji in Korošci, bivajočimi izven mej Jugoslavije; gojiti vzajemno spoštovanje članov, njih zbliževanje in medsebojno podpiranje«.
Mariborski pododbor se je konstituiral v skladu z zakonom o društvih kot samostojni klub 1. decembra 1976. Nadel si je ime: Klub koroških Slovencev v Mariboru. Njegov predsednik je postal prof. Janko Kuster, dolgoletni odbornik mariborskega pododbora in član osrednjega odbora Kluba koroških Slovencev. Poleg številnih kulturnih prireditev je bil mariborski Klub koroških Slovencev s Skladom Prežihovega Voranca glavni akter pri izidu Spominskega zbornika ob 60-letnici bojev za severno mejo 1918–1919 (Maribor, 1979). Trdni odločnosti posameznikov (predvsem J. Kustra) gre zahvala, da je v takratnih neugodnih časih publikacija, ki šteje 220 strani, sploh izšla. Klub koroških Slovencev v Mariboru je bil tudi idejni pobudnik Koroških kulturnih dnevov, ki so v letih med 1983 in 1991 stkali močne vezi prijateljstva na obeh straneh državne meje.
Predsedstvo Jugoslavije je mariborski Klub koroških Slovencev ob 60-letnici plodnega delovanja odlikovalo z Redom zaslug za narod s srebrnimi žarki, Dr. Petkovo priznanje pa je klub ob tej priložnosti prejel od Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Krščanska kulturna zveza v Celovcu je ob tem jubileju podelila predsedniku kluba Janežičevo priznanje, na katerem so zapisane besede, vredne razmišljanja: »Malo nas je, nevarnosti brez števila, je pravična reč in resna krepka volja zmagati vse nasprotje.« Skladu Prežihovega Voranca, ki ga je ustanovil klub 28. maja 1950, je bilo ob 50-letnici Slovenske prosvetne zveze v Celovcu (15. junija 1958) podeljeno Drabosnjakovo priznanje za njegovo pomembno kulturno poslanstvo. V referatu bo natančneje predstavljeno gradivo, ki ga hranimo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru v petnajstih tehničnih enotah. Izdani inventar o pisni dokumentaciji mariborskega Kluba koroških Slovencev je sestavil arhivist Viktor Vrbnjak.
 
 
 
 
Simona Šuler Pandev, univ. dipl. sociol., bibliotekarka, koordinatorka za domoznanstvo, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne
 
S Klubom koroških Slovencev povezani fondi domoznanske zbirke Koroške osrednje knjižnice (KOK)
 
Prispevek, ki sem ga pripravila, ni strokovna razprava ali referat, temveč le preliminarno poročilo o zapuščinah v naših posebnih zbirkah, ki jih skrbno hranimo (nekatere že več kot 50 let) in postopno tudi popisujemo in obdelujemo. Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne hrani delne zapuščine vsaj dveh predsednikov Kluba Korošcev (Felaher, Prežih) in mnogih simpatizerjev (Meška, Sušnika, F. Kotnika).
Dr. Franc Sušnik je kot dolgoletni ravnatelj Študijske knjižnice zapustil obsežno zbirko korespondence in številne svoje rokopisne zapise. Najdragocenejši so rokopisni osnutki za Pregled svetovne literature, ki je v knjižni obliki prvič izšla leta 1936.
V knjižnici hranimo del korespondence iz zapuščine samoraslega koroškega pisatelja Prežihovega Voranca. Dragoceni rokopisni fond sestavljajo Prežihova pisma, pisma njegovih dopisnikov in družinska korespondenca, vsega skupaj 438 obsežnejših enot, znotraj katerih je skupno 1368 pisem.
Zapuščina prof. Viktorja Smoleja se v celoti nanaša na pisatelja Franca Ksaverja Meška. Gradivo, ki ga hrani Koroška osrednja knjižnica, dopolnjuje Meškovo literarno zapuščino in korespondenco, ki jo hranijo različne ustanove ter verjetno tudi zasebniki po Sloveniji.
Za slovensko gledališko zgodovino in koroško dramatiko je neprecenljivega pomena zapuščina koroškega ljudskega dramatika Jake Špicarja. Najzanimivejši je rokopis Špicarjeve dramatizacije Miklove Zale s Sketovim podpisom.
Koroški muzikolog in znani pevovodja Luka Kramolc je knjižnici zapustil večji del svoje obsežne rokopisne zapuščine. Luka Kramolc je kot avtor učbenikov, pesmaric ter kot harmonizator ljudskih pesmi prispeval pomemben delež k slovenski glasbeni kulturi in šolstvu.
V zapuščini dr. Julija Felaherja je poleg zelo obsežnega rokopisnega gradiva, tiskovin in knjig izjemno dragoceno slikovno gradivo. Dr. Felaher je raziskoval zgodovino in sodobno življenje koroških Slovencev. Zbral je veliko dokumentarnega gradiva in v svojih razpravah obravnaval vprašanja koroškega zadružništva, prosvete, društvenega življenja, plebiscitnih bojev, NOB in delovanja protimanjšinskih organizacij (Stergar, 1985). V njegovi zapuščini je izčrpno fotografsko gradivo iz prve svetovne vojne (boji za severno mejo). Dragocenih je okoli 700 starih razglednic koroških krajev tostran in onstran meje in tudi nekaterih drugih slovenskih mest.
Z nakupom knjižnice dr. Franca Kotnika, slavista in etnologa z bližnjih Dobrij, je Koroška osrednja knjižnica pridobila temeljni domoznanski fond, iz katerega je z nadaljnjim sistematičnim pridobivanjem zrasla zelo kvalitetna domoznanska zbirka. Kotnik je raziskoval različna področja duhovne in materialne kulture kmečkih ljudi tudi na Koroškem tostran in onstran meje.
Hranimo še rokopise in drugo gradivo dr. Alojza Kuharja, Avgusta Kuharja, Blaža Mavrela, dr. Janka Kotnika, dr. Sonje Kotnik …
 
 
 
dr. Avguštin Malle, vodja Slovenskega znanstvenega inštituta, Celovec (predsednik Slovenskega šolskega društva, Celovec)
 
Vprašanja pregona in odhoda Slovencev s Koroške po plebiscitu 1920
 
Po plebiscitu oktobra 1920 je deželo morala zapustiti ali je deželo po »svobodni odločitvi« zapustila skupina Slovencev, ki je bila aktivna v družbenopolitičnem življenju koroških Slovencev. Če pogledamo argumente koroških deželnih oblasti in utemeljitve tistih, ki so se sami odločili za odhod, moramo razmišljati in podvomiti o možnosti »svobodne« odločitve v trenutkih domnevne ali dejanske eksistenčne ogroženosti. Take odločitve ne moremo enačiti z notranjo migracijo, ki je potekala ob vsakem času. Pa vendar tudi to migracijo na primeru posameznih koroških Slovencev ne moremo označiti kot popolnoma prostovoljno. Pravniki in zdravniki, ki so na primer zaključili celovško humanistično gimnazijo kot »rojeni Slovenci« in potem svoje študije na raznih univerzah in visokih šolah monarhije, so zapuščali deželo, ker doma niso našli zaslužka. Vzrok neupoštevanja je bila njihova narodna usmeritev. Strokovno in jezikovno so bili pristojni v meri, da so svoj poklic lahko opravljali kjerkoli.
Za obdobje po prvi svetovni vojni odnosno po plebiscitu razpolagamo s podatki, ki dokumentirajo, da je bila notranja migracija prebivalstva nekaj zelo običajnega in pogostega. Predvsem odvečno slovensko agrarno prebivalstvo je šlo s trebuhom za kruhom. Izseljevanje tukaj niti ne moremo tematizirati. Znane so izjave obeh Lemischev glede znatnega števila slovenske delovne sile na področju Krappfelda in na drugih velikih posestvih v dolinah Krke in njenega pritoka Metnitz. Železopredelovalna industrija na področju povodja Mure in Murice je privlačevala veliko število slovenskega prebivalstva, ki se niti ni hotelo odpovedati svoji narodnosti in je tudi tu organiziralo slovenska delavska društva, vzporedno z nemškimi, s svojimi glasili.
Za velik del ljudi, ki je po plebiscitu zapustil Koroško, lahko uporabimo terminus »politični emigrant«. Ta oznaka v prvi vrsti velja za vse duhovnike in učitelje, ki so zapustili pod prisilo ali po »svobodni izbiri« deželo. Velja pa seveda tudi za tiste obrtnike in delavce s področja Borovelj, ki so jih v Podgori naložili na vagone in odpravili na Jesenice. Pri tem so igrali funkcionarji lokalne organizacije socialne demokracije prav sramotno vlogo. Znano je namreč, da se je proti izgonu teh ljudi izreklo vodstvo boroveljske železarne. Edini njihov »prekršek« je bil, da so prej in v plebiscitnem času delovali v slovenskih narodnih, kulturnih in gospodarskih organizacijah. Že Hanns Haas je opozoril, da ta pregon nikakor ni bil v skladu z določili senžermenske mirovne pogodbe in prav ta določila so koroške oblasti morale upoštevati celo še v razglasih, ki so jih izdale tik po plebiscitu, vse dokler je bila v deželi navzoča medzavezniška plebiscitna komisija.
O številu po plebiscitu pregnanih Slovencev so na voljo razni podatki. Vodstvo slovenske manjšine je bilo mnenja, da so nekateri izmed njih popolnoma po nepotrebnem zapustili deželo in vsaj dvakrat pozvalo deželo, da pregnanim omogoči povratek. Emigranti so se razmeroma tudi s pomočjo slovenskih (jugoslovanskih) oblasti naglo znašli, se ekonomsko opomogli in vrnitev je s tem postajala iz dneva v dan manj verjetna. Izobražence je pred vrnitvijo svarilno opozarjal primer tistih maloštevilnih slovenskih inteligentov, ki so ostali na Koroškem in tu niso našli zaposlitve. Izstopal je tozadevno primer učitelja Franca Aichholzerja. Zgodovinarji so se s tematiko spoprijeli zlasti glede pregnanih duhovnikov in učiteljev, dosti manj pozornosti so namenili obrtnikom in delavcem/delavkam. Vendar najdemo tudi tozadevno nekaj malih drobcev na primer glede zaposlitve pregnanih delavk v tekstilnih obratih na Gorenjskem. Na »avstrijski strani« nam je na voljo temeljna študija Petra G. Tropperja, ki govori o duhovnikih. Alfred Ogris je problematiko delno osvetlil na primeru posameznih učiteljev. Na primerih duhovnikov Janka Arnuša, Gregorja Einspielerja, Karola Hüttnerja, Franca Ks. Meška, Valentina Mörtla in Mateja Ražuna lahko opišemo kategorije pregnanih. Razpon sega od domnevno prostovoljnega odhoda do nasilne izvedbe pregona po avstrijskih oblasteh.
 
 
 
mag. dr. Tina Bahovec, asist. prof., Alpsko-jadranska univerza, Celovec
 
Narodnoobrambne organizacije v Sloveniji med obema svetovnima vojnama
 
Po prvi svetovni vojni so nove državne meje ločile slovenske manjšine v Avstriji in Italiji od slovenske »matice«. Številne narodnoobrambne organizacije so zato med obema vojnama osredotočile svojo skrb na »neodrešene brate in sestre« v zamejstvu. Organizirale so materialno in idealno pomoč, prirejale manifestativne in spominske prireditve, zbirale gradivo itd. Društva niso ohranjevala samo kontaktov preko meje, ampak se tudi medsebojno povezovala ter pogosto skupno nastopala. Nekatera društva so združevala bivše borce za meje ter begunce in emigrante.
S svojimi vsestranskimi aktivnostmi so skušale narodnoobrambne organizacije zainteresirati slovensko in širšo javnost za manjšinsko problematiko. Formulirale so politične zahteve, neredko pa tudi iredentistične in revizionistične želje. Ravno zaradi slednjega so avstrijske in italijanske, včasih tudi jugoslovanske oblasti kritično opazovale in ocenjevale narodnoobrambno delovanje in ga deloma skušale zavirati.
Prispevek bo na podlagi publicističnega in arhivskega gradiva ter literature orisal delovanje narodnoobrambnih društev s posebnim ozirom na Koroško. Osredotočil se bo na cilje in prireditve organizacij kot Legija koroških borcev, Slovenska straža, Ciril-Metodova družba, Jugoslovenska Matica, Branibor in podobne.
 
 
 
Stanislav Kocutar, prof. zgod., urednik oddaj, RTV Slovenija, Radio Maribor
 
»Če se bo dobro izšlo, bo Zmagoslava, če bomo poraženi, bo pa Tihomila…« Spominjanje na »koroško bolečino« v Sloveniji med obema svetovnima vojnama
 
V naslovu prispevka je delček konkretne in še vedno žive simbolike. Deklici, ki se je rodila domala na predvečer koroškega plebiscita, starši – zavedni koroški Slovenci – niso dali imena takoj, ob samem rojstvu, pač pa so počakali do uradnih rezultatov plebiscitnega preštevanja.
Tedaj je deklica postala Tihomila ...
Primer zgovorno pripoveduje o globoko čustvenem doživljanju dramatičnega trenutka in pomeni vstop v okolje »koroške bolečine«, ki je pretresla slovensko skupnost, tako tisto, ki je dogajanje opazovala od daleč, še najbolj pa tisto, ki je bila zavoljo plebiscitnega izida neposredno prizadeta in je morala zapustiti ljubljeno Koroško. V številne družine se je naselila neizbrisna žalost. Koroška bolečina stopi v ospredje tudi z žalostnimi pesmimi, ki opevajo izgubljeno zasužnjeno, domovino, ponekod obudijo legendo o kralju Matjažu, ki bo vstal iz Pece in se s svojo vojsko napotil med brate ob Zilji in gornji Dravi. Ob pregledu virov pa ugotavljamo, da je žalovanje za izgubljeno Koroško pogosto potisnjeno v intimno doživljanje posameznikov in društev. Tedaj novi medij Radio Ljubljana deseti obletnici koroškega plebiscita leta 1930 ne nameni posebne programske pozornosti, čeprav se njegov urednik dr. Niko Kuret v tedniku za radiofonijo Radio Ljubljana zelo dobro zaveda pomena radijskega medija za ohranjanje slovenskega utripa na Koroškem in Primorskem, ko piše: »... saj gre edino radio preko kolov na Notranjskem in preko Karavank, preko daljine tujih držav in preko širjav silnega oceana ter druži vse, ki so po srcu in duši, po besedi in pesmi – eno in ostanejo eno! Ne, domovina – ni ti meja!«
Leta 1933 je Luka Kramolc izdal zbirko deklamacij ob državnih in narodnih praznikih namenjeno šolski mladini. Domoljubne in slavilne pesmi so posvečene posameznim sklopom: »Ujedinjenu«, »Čuvarju Jugoslavije«, »Sv. Cirilu in Metodu, Sv. Savi, J.J. Strossmayerju«, »Vidovemu dnevu«, »Domovini« ter – spet simbolično – povsem ob koncu – »Sestram in bratom onkraj ...«.
24 pesmi govori o zasužnjenih rojakih na Koroškem in Primorskem, njihovi avtorji pa stopajo iz široke pesniške zasedbe – od generala Rudolfa Maistra do Marije Lamutove in dr. Iga Grudna. Z drobno knjižico so trinajst let po plebiscitu in pet let po ustanovitvi povezave koroških emigrantov v javnost strnjeno stopile pesmi, ki obžalujejo in upajo. Žalost in up pa opredeljujeta tudi čustva posameznikov, saj je Kraljevina Jugoslavija zaradi ljubega miru in »višjih diplomatskih interesov« pogosto namerno pozabljala na »brate in sestre onkraj ...«
 
 
 
dr. Rok Stergar, univ. doc., Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Desetletnica koroškega plebiscita v jugoslovanski Sloveniji
 
V začetku septembra 1930 so se v časopisju jugoslovanske Slovenije vrstile napovedi nameravanih obeležitev desete obletnice koroškega plebiscita. Dopisniki so v tednih pred obletnico poročali o napovedanih koroških dnevih ali večerih ter priložnostnih gledaliških proslavah, mašah za padle junake in pevskih nastopih. Vse je kazalo, da bodo prebivalci jugoslovanske Slovenije množično obeležili “spomin črnega dne”.
A v začetku oktobra so se zaradi uradne prepovedi začele vrstiti odpovedi. Seveda se upravičeno vprašamo, zakaj se je to zgodilo? Vendar enoznačnega odgovora ni; pomemben vpliv so utegnili imeti zunanjepolitični premisleki jugoslovanskih oblasti, položaj v Jugoslaviji v času kraljeve diktature, v virih pa se pojavlja tudi – sicer neprepričljiva – razlaga, da je bil vzrok strah koroških Slovencev pred povračilnimi ukrepi, ki bi jih lahko izzvali morebitni incidenti na slovenskih plebiscitnih prireditvah.
 
 
Jasna Novak Nemec, abs. muzikologije, upok. glasbena urednica RTV Slovenije
 
Koroška pesem in glasba v Klubu koroških Slovencev ter v njegovih povezavah prek meje
 
Koroška pesem je žela občudovanje že v avstroogrskem času, ko se je pričelo načrtno zbiranje narodnega gradiva, v obdelavi Oskarja Deva, Zdravka Švikaršiča, Mateja Hubada, kasneje Franceta Marolta so jo spoznali številni pevci slovenskih zborov.
S plebiscitom je koroška pesem postala glasnica 'izgubljenega doma', kot dragoceno svetinjo so jo nesli v tujino tisoči koroških Slovencev, ko so morali zapustiti svoje kraje.
Že ob ustanovitvi KKS leta 1928 je začel v Ljubljani v okviru kluba delovati moški pevski zbor. Ustanovil ga je Ivan (Hanzi, Honzej) Novak (1888–1966), poštni uradnik in ljubiteljski glasbenik, doma iz bližine Borovelj. Zbor je štel 22 pevcev iz raznih krajev Koroške, peli pa so izključno koroške pesmi v domačem narečju; precej jih je zanje priredil Novak sam. Peli so na internih prireditvah kluba, nekajkrat tudi v predvojnem Radiu Ljubljana, zlasti v drugi polovici tridesetih let, ko so vsi mediji solidarno podprli Korošce (in tudi Primorce) v čedalje težjem vztrajanju pod nacizmom (oziroma fašizmom). Po vojni je Hanzi Novak v Ljubljani zbral preostale svoje pevce, dopolnil zbor z novim člani in neumorno deloval dalje. Zadnjič je nastopil januarja 1966, istega leta je 78-leten umrl (14. 6. 1966).
Član KKS je bil tudi Luka Kramolc (1892–1974), profesor glasbe na gimnazijah v Ljubljani; v okviru kluba je kot glasbeni referent skrbel za izdajanje notnih zbirk koroških pesmi, ki so pomembno olajšale slovenskim zborom dostop do partitur. Nekaj zbirk so izdale tudi druge založbe, poslednjo, Koroške viže, izdano po njegovi smrti leta 1976, založba Obzorja Maribor. Kramolc je koroško pesem promoviral tudi na druge načine, zelo intenzivno s svojimi šolskimi zbori, z radijskimi oddajami in predavanji, članki, s sodelovanjem z etnomuzikologi, ne nazadnje kot skladatelj oziroma prirejevalec. Po anšlusu so se v Slovenijo zatekli nekateri koroški fantje, da bi se izognili mobilizaciji v vojsko. Nastal je zbor 'Javornik', ki je v letih 1939-začetek 1941 pod vodstvom Luke Kramolca nekajkrat nastopil tudi v ljubljanskem radiu.
Tudi mariborski pododbor KKS je po drugi svetovni vojni skušal postaviti na noge svoj (mešani) klubski zbor. Od januarja 1948 dalje je bilo več občasnih poskusov, pevovodje so bili Franjo Bernot, Vilko Šušteršič, še enkrat Bernot, Jože Križman; leta 1957 so se odločili le za interno delovanje (pod vodstvom Bernota ali Miheva, oziroma Danila Hanžureja). Zadnji poskusi so bili v letih 1965 od 1968 pod vodstvom Draga Cibica.
Koroške pesmi so postale stalnice v sporedih slovenskih zborov in solistov, množile so se instrumentalne skladbe, ubrane na koroško tematiko, Risto Savin je Koroški posvetil celo opero (po libretu Frana Roša) Gosposvetski sen.
V najbolj pristni obliki pa so jo prinesli v Slovenijo koroški pevski zbori. V letih 1929 do 1937 je bilo več odmevnih gostovanj z vrhuncem leta 1933, ko sta pevce vodila župnik in ugledni prosvetno politični voditelj kor. Slovencev Vinko Poljanec in zborovodja Hanzi Kropivnik. Kot zborovodja in še zlasti kot skladatelj je zaslovel Pavle Kernjak. Turneje so organizirali najprej katoliška Prosvetna zveza, zatem pa KKS v sodelovanju z Glasbeno matico ljubljansko in drugimi narodnoobrambnimi društvi.
Po drugi svetovni vojni so prvo turnejo združenih koroških pevcev po Jugoslaviji leta 1947 organizirali Združeni sindikati, s koroško pesmijo je v občutljivem političnem ozračju agitiral tudi ad hoc postavljen zbor 'M. Verdnik-Tomaž'', ki je pod vodstvom Radovana Gobca izvedel niz 14 koncertov po Jugoslaviji, a v ansamblu je bilo le nekaj koroških pevcev.
Po smrti Prežihovega Voranca je mariborski pododbor KKS dal pobudo za ustanovitev sklada z njegovim imenom in ta je v skupnem delu z Zvezo borcev poslej skrbel za financiranje vrste pevskih gostovanj s Koroške, ki so jih vodili Pavle Kernjak, Foltej Hartmann, Vladimir Prušnik, kasneje tudi drugi. Vsakokrat so pomenila prisrčno srečanje z rojaki, Slovencem na Koroškem pa dajala nujno potrebno moralno vzpodbudo.
KKS je z vsestransko podporo koroški pesmi opravil dragoceno delo, ki je ostajalo praviloma vse preveč v senci političnih poudarkov. Z leti so se ti omilili oziroma prenehali, koroška pesem pa je preživela kot umetniško polnovredna sled slovenske manjšine.
 
 
 
 
dr. Matjaž Klemenčič, red. univ. prof., Univerza v Mariboru in Univerza na Primorskem, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana

Koroških slovenski izseljenci prek oceana in njihovi stiki s Klubom koroških Slovencev
 
Slovenci v ZDA predstavljajo največjo in najbolj organizirano slovensko skupnost v izseljenstvu. Posamezniki med Slovenci v ZDA in organizacije tamkajšnjih Slovencev so vseskozi seznanjale ameriško javnost in politiko s koroškim vprašanjem od plebiscita pa do današnjih dni. Po prvi svetovni vojni so pripadniki slovenskih skupnosti v ZDA podpirali koroške Slovence v prizadevanjih za »pravične« meje. Slovenci v ZDA so seveda z veliko pozornostjo spremljali tudi organizacijo plebiscita, po plebiscitu pa so časopisi, ki so izhajali v ZDA v slovenskem jeziku, izražali dvome glede rezultatov plebiscita in izpostavljali posamezne nepravilnosti, do katerih je prišlo med samim glasovanjem.
Tudi v času med obema svetovnima vojnama so Slovenci v ZDA sledili dogajanjem na Koroškem. Med drugo svetovno vojno so Slovenci v ZDA organizirali gibanje za materialno in politično pomoč domovini. Po drugi svetovni vojni, ko so nove jugoslovanske oblasti zaradi genocida nad koroškimi Slovenci v času nacizma, znova zahtevale priključitev območja avtohtone poselitve koroških Slovencev k Jugoslaviji, sta zlasti Kluba koroških Slovencev (dalje KKS) iz Maribora in Ljubljane vzdrževala stike z nekaterimi uglednimi osebnostmi doma in v tujini (Louisa Adamič in župnik Jurij Trunk).
V sedemdesetih letih 20. stoletja se je na pobudo posameznikov iz vrst Slovencev iz ZDA, še zlasti Augusta Pusta, začel za usodo koroških Slovencev zanimati tudi Frank Lausche, ameriški politik slovenskega porekla, nekdanji guverner ameriške zvezne države Ohio in nekdanji član ameriškega kongresa, kis opozarjali ameriško politiko na nerešen položaj koroških Slovencev. Zanimanje za položaj koroških Slovencev s strani Slovencev iz ZDA, še zlasti politikov iz njihovih vrst, je ostalo vse do današnjih dni.
 
 
  
Janez Stergar, prof. zgod., strokovni svetnik, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana (predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani)
 
Sledi osmih desetletij Klubov koroških Slovencev v slovenski zgodovini in slovenskem zgodovinopisju
 
Kratka gesla o Klubu koroških Slovencev je mogoče najti v več slovenskih enciklopedičnih publikacijah, vključno z Enciklopedijo Slovenije in Slovensko kroniko XX. stoletja. Prav tako so v Slovenskem biografskem leksikonu in/ali Enciklopediji Slovenije obravnavani skoraj vsi pomembnejši klubski funkcionarji; nekateri med njimi imajo monografske knjižne obdelave (Prežihov Voranc, Fran Zwitter, Bogo Grafenauer).
Pomemben vir za klubsko zgodovino so seveda sočasna časopisna poročila ter priložnostni članki v različnih koledarjih, zbornikih in revijah, posebej seveda v klubski reviji Koroški vestnik. Noben resen proučevalec KKS ne more mimo knjige Antona Kovačiča in Jožeta Natka Kronika Kluba koroških Slovencev v Mariboru 1928–1988 (Maribor 1988). V knjigi je veliko podatkov tudi o delu osrednjega kluba in njegovega odbora, kakor tudi o sodelovanju med mariborskimi in ljubljanskimi Korošci ter o njihovi povezanosti z manjšino v Avstriji. Za popis klubskega in Felaherjevega dokumentarnega fonda v Arhivu RS je zaslužna Mateja Jeraj, Viktor Vrbnjak pa je avtor obsežnega dela o fondu KKS v Pokrajinskem arhivu Maribor. Tina Bahovec je v magistrskem delu pripravila strnjen, a zaokrožen pregled predvojnega delovanja KKS.
V zadnjih letih so se namnožila tudi dela avstrijskih in slovenskih zgodovinarjev ali piscev spominov, ki obravnavajo posamezna poglavja ali epizode klubske preteklosti. Za raziskovalce klubske preteklosti pa naj kar nanizam bibliografski izbor (naj)novejših preglednih objav o klubski preteklosti:
Janez Stergar, Klub koroških Slovencev v Ljubljani, V Tina Bahovec (Hg./izd.), Eliten und Nationwerdung: Elite in narodovanje, Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Mohorjeva 2003, str. 29–83;
Jasna Nemec Novak, Anton Nagele: Živeti hočemo!, Celovec: Krščanska kulturna zveza, 2004.
Janez Stergar, Der Klub der Kärntner Slowenen in Ljubljana, V Stefan Karner – Janez Stergar (Hgg.), Kärnten und Slowenien – »Dickicht und Pfade«, Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: J. Heyn – Mohorjeva 2005, str. 329–347;
/Danijel Grafenauer,/ Kluba koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru: Letošnja Tischlerjeva nagrajenca, Novice, Celovec 19. 1. 2007, št. 3, str. 2–3;
Janko Zerzer, Tischlerjeva nagrada 2007, Koledar /Mohorjeve družbe v Celovcu za prestopno leto/ 2008, str. 48–53 /utemeljitev za podelitev nagrade Kluboma koroških Slovencev v Ljubljani in v Mariboru/.
Na natis čaka gradivo simpozija o klubski podpredsednici Angeli Piskernik ter več razprav in doktorska disertacija Danijela Grafenauerja o KKS in njegovem predsedniku Juliju Felaherju. Prepričan sem, da bo tudi zbornik s pričujočega simpozija utrdil mesto KKS v slovenskem zgodovinopisju in v slovenski narodni zgodovini.
 
 
 
dr. Boris Jesih, viš. znan. sodelavec, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, doc. Univerze na Primorskem (podpreds. Kluba koroških Slovencev v Ljubljani)
 
Manjšinska problematika v slovensko-avstrijskih odnosih po 2. svetovni vojni
 
Slovenci dostikrat trdimo, da se lažje sporazumevamo s tistimi narodi, s katerimi nismo v neposrednem sosedstvu. Sosedstvo tako že po izhodišču pomeni višjo strukturiranost odnosov med državami, več skupnih vprašanj in prav tako tudi več odprtih vprašanj. To prav tako velja za odnose z Avstrijo. Tudi po nekaterih avstrijskih ocenah, npr. avstrijskega zgodovinarja dr. H. Valentina, je šlo za »težko sosedstvo« (KJP, 1997, str. 303). Čeprav se v celoti ne moremo s to tezo strinjati, so odnosi med državama v določenih obdobjih bili resno zapleteni.
Prav tako moramo upoštevati dejstvo, da gre pri naši temi za okvir jugoslovansko avstrijskih odnosov, ki vedno niso nujno bili identični slovensko avstrijskim odnosom. Slovensko (jugoslovansko) avstrijskih odnosov ne moremo ločiti od problematike slovenske manjšine v Avstriji. Torej lahko postavimo tezo, da kljub temu, da ne moremo zanikati drugih tematik, je na te odnose v veliki meri vplival položaj slovenske manjšine v Avstriji, ki je bi neposreden odraz avstrijske manjšinske politike.
 
 
 
dr. Janko Zerzer, upok. ravnatelj, predsednik Krščanske kulturne zveze, Celovec
 
Pomen obeh Klubov koroških Slovencev za čezmejno kulturno sodelovanje
 
Po izgubljenem plebiscitu je moralo več sto če ne tisoč intelektualcev zapustiti koroško domovino. V prvi vrsti so to bili učitelji, duhovniki, zdravniki, pravniki in uradniki. V novem okolju v Sloveniji so se redno srečavali v begunskih združenjih in »koroških omizjih«. Ponekod so takoj začeli zbirati na »koroških večerih« sredstva za podporo koroškim dijakom. Mariborsko združenje, ki je bilo številčno najmočnejše in že prva leta najbolj aktivno, se je najbrž že od leta 1922 naprej imenovalo Klub koroških Slovencev. Ta naziv si je dala tudi osrednja begunska organizacija, ki se je osnovala leta 1928 v Celju. Med nameni Kluba, ki je imel svoj sedež v Ljubljani, je stalo v ospredju širjenje zanimanja za koroške Slovence v Jugoslaviji in gojitev kulturne vzajemnosti med Slovenci v Jugoslaviji in slovenskimi Korošci. Da so bila osnova takega početja finančna sredstva, je bilo jasno, in kmalu so bili deležni koroški Slovenci znatnih podpor za kulturne namene, mdr. tudi koroški študentje, bogoslovci in dijaki na Dunaju, v Innsbrucku in v Celovcu. Na Koroško je Klub poslal nad 6.000 večinoma vezanih in novih slovenskih knjig, podprl 40 pevskih zborov, ustanovil osem tamburaških zborov, katerim je oskrbel instrumente in ves notni material. Plačeval je naročnino za dnevnik »Slovenec« in za druge periodične publikacije, zalagal revne slovenske župnije z nabožnimi časopisi in molitveniki. Klub je prevzel tudi stroške za dva tečaja za pevovodje, ki ju je vodil prof. Marko Bajuk, ter podprl gojence kmetijskih in gojenke gospodinjskih šol v Sloveniji.
Klub koroških Slovencev se je tudi močno prizadeval za gostovanja igralskih skupin in pevskih zborov v Sloveniji in se angažiral kot uspešen soprireditelj. Nekaj teh gostovanj je bilo deležnih naravnost triumfalnih uspehov. Tako npr. nastopi šentjakobskih igralcev s Špicarjevo Miklovo Zalo v Ljubljani, Celju in Mariboru sredi maja 1931 in gostovanje koroških pevcev januarja 1933 z nastopi v Mariboru, Celju, Trbovljah in Ljubljani. Tam je pevce sprejel tudi koroški rojak škof Rožman, vodja turneje župnik Vinko Poljanec pa je v svojem nagovoru poudaril kulturno skupnost vseh Slovencev, ne glede ne državne meje.
Po koncu svetovne vojne sta od nekdanjih podružnic ostali delavni od 60ih let naprej le še žarišči v Ljubljani in Mariboru. Naloge so ostale v bistvu nespremenjene: populariziranje zavesti v skupnem slovenskem kulturnem prostoru, podpora za razne potrebe kot Mladi rod, zbiranje knjig, seminarji in gostovanja v Sloveniji. Klub je posredoval gledališke rekvizite, glasbene instrumente in narodne noše na Koroško. Finančne podpore je zbiral v mariborskem Skladu Prežihovega Voranca in v ljubljanskem Skladu Folteja Hartmana. Sodelovanje je po besedah Boga Grafenauerje za skoraj dve desetletji otežkočil politični in kulturni razkol, vendar so se začele razmere na začetku 70ih let normalizirati. Od tega časa naprej so kontakti odlični, kar je seveda zasluga zavzetih funkcionarjev v obeh Klubih. Koroški kulturni dnevi v Mariboru ne bi bili to kar so, če se zanje ne bi zavzeli Janko Kuster, Jože Natek, Milena Dobernik in Božo Grafenauer. Enako imajo neskončne zasluge v Ljubljani prijatelji kot Stane Uršič, Metodij Rigler in aktualni klubski predsednik Janez Stergar. Njim vsem gre priznanje in zahvala za nadaljevanje povezanosti med koroškim begunci, njihovimi dediči in obrobno ter ogroženo Koroško.
 
dr. Janko Malle, poslovodja Slovenske prosvetne zveze, Celovec

Potreba po novi kulturni politiki (v prekomejnem sodelovanju) za utrditev jezikovne in kulturne identitete
 
Kulturna podoba koroških Slovencev se pojavlja v izrazitih oblikah iniciativnosti in množične dejavnosti praviloma tedaj, kadar zunanji dejavniki – kot so recimo politika in ideologija – niso del kulturne ustvarjalnosti, pač pa predmet, objekt, katerega kultura ocenjuje povsem samostojno in neodvisno. V preteklosti je bilo preveč ideoloških posegov v kulturo. Vendar pa obenem ugotavljam, da smo in da ta fenomen deloma še vedno premagujemo na dva načina: na eni strani neuspešnost manjšinske politike povezana z naraščajočo socialno krizo današnje družbe vodi v prioritetno reševanje osebnih problemov in v oddaljevanje od manjšinske stvarnosti, na drugi strani pa krize in napetosti mobilizirajo ustvarjalno fantazijo in energijo.
 
 
 
mag. Franci Pivec, Institut informacijskih znanosti – IZUM, Maribor (predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije), v sodelovanju z Matijo Varlom in Marjanom Pungartnikom, Zveza kulturnih društev, Maribor

Koroški kulturni dnevi v Mariboru: od resentimenta do izvirnosti
 
Koroški kulturni dnevi v Mariboru priložnostno sicer potekajo že osem desetletij, kot kontinuiran in zaključen program pa zadnja tri desetletja. Čeprav so bili upajoči in spoštljivi pogledi koroških Slovencev vedno obrnjeni k prestolni Ljubljani, je bil vselej Maribor tisti, ki jih je najbolj množično sprejemal v svoje okrilje in najbolj neposredno podoživljal njihovo usodo. To se odslikava tudi v kulturnem dogajanju.
Klub koroških Slovencev v Mariboru je bil od svojih začetkov med pobudniki povezovanja kulturnih društev v mestu v zvezo kulturnih društev in ob Primorcih so prav Korošci na vseh področjih kulturne ustvarjalnosti bistveno pripomogli, da je slovenska kultura po I. svetovni vojni hitro nadomestila ukinjene nemške kulturne institucije. Pri tem je bilo neizogibno, da so kulturno delovanje, navezano na izgubljeno Koroško in Primorsko prevevali politični resentimenti. V Mariboru je bila v tem pogledu še posebej pomembna Maistrova vloga.
Resentimenti so ostali dominanta mariborskih pogledov na Koroško še dolgo v čas po II. svetovni vojni. Realno delovanje koroških manjšinskih organizacij in proti-romantizem nove generacije iz šestdesetih (Mladje, Klub koroških študentov na Dunaju, Slovenska gimnazija…) niso dosegli mariborskih "Korošcev". Streznitev je nastopila ob razkritem bombaškem atentatu mladih Mariborčanov v Podjuni in moralo je slediti spoznanje, da taki pogledi škodijo slovenstvu v Avstriji. Matica je pričela občutneje podpirati pobude in projekte, ki jih je snovala sama manjšina v obeh glavnih krovnih organizacijah. Med njimi so bili tudi kulturni projekti, od glasbene šole, izgradnje kulturnih domov, usposabljanja učiteljev in mentorjev, do jezikovnih tečajev za mladino in neposrednega sodelovanja v kulturni produkciji. Z mariborske strani sta se v ta proces najaktivneje vključila Breda in Tine Varl, ki sta slovenskemu lutkarstvu na Koroškem pomagala do vodilne vloge v Avstriji. Take ustvarjalne vezi so vplivale tudi na spremembe pri predstavljanju koroške kulturne ustvarjalnosti v Mariboru.
Zveza kulturnih organizacij Maribor z Janezom Karlinom in Tinetom Varlom je ob podpori Kulturne skupnosti z Vladimirjem Bračičem in Vojkom Ozimom v sedemdesetih zasnovala koncept "koroških kulturnih dnevov", katerih glavni cilj je bil predstavitev najvišjih umetniških dosežkov koroških Slovencev. Politika se je morala umakniti v ozadje, kar je mariborsko občinstvo zlahka sprejelo. Zelo težko pa se je sprijaznilo s tem, da je to pomenilo tudi konec tipičnega "koroškega vzdihovanja" in da je prišel v ospredje sodoben umetniški izraz. To je problem tudi še po tridesetih letih, čeprav se počasi le utrjuje spoznanje, da slovenske kulture v Avstriji ne ohranjajo resentimenti, ampak njena izvirnost, tudi avantgardnost: če je v vsebini in kakovosti korak pred časom, zlahka pritegne pozornost najširših kulturnih krogov v svoji državi, ki ne bodo spregledali, da gre za slovenske ustvarjalce. In to mora podpirati tudi matica! Zato so Koroški kulturni dnevi v Mariboru naravnani k novim žanrom, novim medijem in k mladim ustvarjalcem. Pri tem ima mariborska Zveza kulturnih društev tudi lasten račun: s pomočjo koroških gostov bi radi prepričali lastna kulturna društva in lastno občinstvo, da tudi kultura v matici nima druge izbire, kot da gre po enaki poti.
 
 
 
 
mag. Martina Piko-Rustia, vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, Celovec

Vključenost koroških raziskovalcev in koroške tematike v slovenske znanstvene programe
 
Raziskovalna dejavnost Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu, ki je bil ustanovljen leta 1992, se je vsega začetka razvijala s pomočjo strokovnjakov – raziskovalcev iz Slovenije, ki so kot zunanji sodelavci pomagali pri oblikovanju samostojne raziskovalne ustanove za etnološko dejavnost na Koroškem. Inštitut je izšel je iz etnološkega oddelka pri Krščanski kulturni zvezi, ki je bil ustanovljen leta 1983, od leta 1994 deluje samostojno v okviru Narodopisnega društva Urban Jarnik.
Oktobra leta 1998 je Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik bil sprejet v evidenco raziskovalnih zavodov in organizacij pri takratnem Ministrstvu za znanost in tehnologijo RS. Od takrat se inštitut vključuje v temeljne in aplikativne raziskovalne projekte ter projekte Ciljno-raziskovalnega programa, ki jih razpisuje Agencija za raziskovalno dejavnost RS.
Inštitut Urban Jarnik je izvajal oz. izvaja raziskovalne projekte z Inštitutom za slovensko narodopisje ZRC SAZU in Inštitutom za narodnostna vprašanja. Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU je inštitut Urban Jarnik vključil v aplikativni raziskovalni projekt na temo Informatizacija neoprijemljive dediščine za etnologijo in folkloristiko (2005-2008) ter v raziskovalni projekt CRP na temo Register nesnovne dediščine (2006-2008).V okviru programa znanstveno-raziskovalnega sodelovanja med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo za leti 2007/08 inštitut Urban Jarnik in ISN ZRC SAZU izvajata projekt na temo Nesnovna dediščina kot integrativni faktor evropskega kulturnega prostora.Glavna tema raziskovalnega sodelovanja med ISN ZRC SAZU in inštitutom Urban Jarnik v različnih projektih je torej „nesnovna dediščina“ kot jo pojmuje Unescova konvencija iz leta 2003.
Že leta 1995 sta Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik sklenila Sporazum o sodelovanju na področju izdelave vizualne dokumentacije koroške kulturne dediščine. Za partnerja na eni strani je bil določen Avdiovizualni laboratorij ISN ZRC SAZU, na drugi strani pa Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. Ob priliki 80-letnice Inštituta za narodnostna vprašanja pa sta INV in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik podpisala Sporazum o sodelovanju na področju izobraževanja in znanstveno-raziskovalnega dela. Inštitut za narodnostna vprašanja je inštitut Urban Jarnik leta 2005 vključil v raziskovalni projekt CRP na temo Strategija RS za oblikovanje skupnega slovenskega kulturnega prostora ter opredelitev institucionalnih in razvojnih usmeritev po vstopu v EU, inštitut Urban Jarnik pa je z INV sodeloval je tudi v razvojno-raziskovalnem projektu v okviru CRP konkurenčnost Slovenije 2004-2006 na temo Varovanje in inventarizacija kulturne dediščine Slovencev v zamejstvu.
Sodelavci inštituta Urban Jarnik so koroške tematike predstavili oz. predstavljajo tudi na simpozijih in strokovnih srečanjih, ki jih pripravljajo razne ustanove v Sloveniji (npr. simpozij o Ángeli Piskernik, simpozij o Gašperju Križniku, Dnevi etnografskega filma, Tedni čezmejnega sodelovanja itn.).Nenazadnje koroški raziskovalci svojo dejavnost predstavljajo tudi v zbornikih, glasilih in strokovnih publikacijah znanstveno-raziskovalnih ustanov v Sloveniji (npr. Traditiones, Glasnik slovenskega etnološkega društva na področju etnologije).
Zamejske ustanove in zamejski raziskovalci z vključevanjem v raziskovalne projekte in znanstvene programe inštitutov v Sloveniji pristavljajo k raziskovalni dejavnosti v slovenskem prostoru bistven mozaični kamenček v razumevanju slovenskega kulturnega prostora. To vključevanje pa je mogoče tudi zato, ker v zamejstvu delujejo samostojne raziskovalne ustanove, ki ustvarjajo in razvijajo lastno raziskovalno tradicijo v prid slovenski znanstveno-raziskovalni dejavnosti.
 
 
dr. Božo Grafenauer, univ. doc., Pravna fakulteta Univerze v Mariboru (predsednik Kluba koroških Slovencev v Mariboru)

Položaj in pomen Klubov koroških Slovencev v slovenski civilni družbi
 
Klubi koroških Slovencev so vse od ustanovitve naprej pomembno sooblikovali, vzpodbujali in uresničevali sodelovanje z rojaki na avstrijskem Koroškem na najrazličnejših področjih. Pravni temelj za delovanje klubov je Zakon o zavodih, ki je ustrezna osnova za izvajanje klubskih dejavnosti, saj omogoča, da si klub določi namen, cilje, dejavnosti, naloge in način delovanja. Družbeni razvoj je vplival na to, katerim dejavnostim se je v posameznih obdobjih delovanja dajalo več poudarka. Tako smo tudi sedaj v obdobju, ko je potrebno (tudi zaradi objektivnega dejstva, da ima vse manj članov »koroško poreklo« in glede na starostno strukturo članov) najti »nove« oblike delovanja klubov.
 
 
 
NOVICE

15-11-2017
Forum romskih svetnikov vabi na Slavnostno akademijo ob 15. obletnici uzakonitve pravice Romov do enega predstavnika v občinskih svetih, ki bo 8. decembra 2017, ob 10.30 uri v Državnem svetu (Šubičeva ulica 4) v Ljubljani.

Več

15-11-2017
Izšla je 131. številka biltena INV, ki prinaša pregled člankov iz časopisja za obdobje od 3. novembra do 9. novembra 2017.

Več

8-11-2017
Izšla je 130. številka biltena INV, ki prinaša pregled člankov iz časopisja za obdobje od 27. oktobra do 2. novembra 2017.

Več

8-11-2017
Iniciativa Slovenščina v družini, Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Državna slovenska samouprava in Zveza Slovencev na Madžarskem organizirajo v petek, 10. novembra 2017, v konferenčni dvorani DSS na Gornjem Seniku, posvet Govorim svoj jezik. Na posvetu bosta s prispevkom sodelovala tudi raziskovalca Inštituta za narodnostna vprašanja Katalin Munda Hirnök in Attila Kovács.

Več