»Korotan v srcu« : Osem desetletij Kluba koroških Slovencev

Povzetki referatov za simpozij, 20. oktobra 2008 v Narodnem domu v Celju

 

 

Med borci za severno mejo 1918/19 je bilo v primerjavi z ostalimi deli slovenskega etničnega razmeroma veliko prostovoljcev iz celjskega okraja. To dejstvo je mogoče pripisati visoki in bojeviti narodni zavesti tukajšnjih Slovencev, ki je sovpadala z ostrim mednacionalnim nemško-slovenskim spopadom, ki je bil v Celju ter na Celjskem nasploh še intenzivnejši in agresivnejši kot drugod. K čedalje enakovrednejšemu položaju slovenske strani so v zadnjih letih habsburške monarhije pomembno prispevale vedno nove generacije mlade slovenske inteligence, ki se je oblikovala in kalila zlasti na celjski gimnaziji, njen najradikalnejši del pa je leta 1912 zajelo tudi preporodovsko gibanje. Najbolj znani izmed celjskih preporodovcev je bil Srečko Puncer, med drugim tudi predsednik tajnega dijaškega kluba »Kondor«, ki ga je skupina celjskih gimnazijcev pod mentorstvom Rudolfa Maistra, takrat službujočega v Celju, ustanovila decembra 1913 in kmalu zatem začela izdajati mesečnik Savinja.

Nekdanji celjski gimnazijec je bil tudi Franjo Malgaj iz Šentjurja, mož, ki je 6. novembra 1918 iz Celja proti Koroški povedel četo štiridesetih prostovoljcev, v glavnem Šentjurčanov in Teharčanov. Njegovo prodiranje proti Velikovcu, vojaške operacije ter narodno-politično in propagandno delo na Koroškem vse do tragične smrti med avstrijsko ofenzivo maja 1919, je v slovenskem zgodovinopisju ter v različni spominski literaturi že podrobno predstavljeno, podobno pa velja tudi za usodo urednika »Jugoslovenskega Korotana« Srečka Puncerja.

Ob njiju se je pod neposrednim Maistrovim poveljstvom bojevalo še mnogo fantov in mož s Celjskega. 9. maja 1919 je bila celo ustanovljena »Celjska legija« prostovoljcev, kar je bil takrat edini tovrsten primer v Sloveniji. Sestavljalo jo je 35 prostovoljcev, v glavnem sedmo- in osmošolcev celjske gimnazije, doma iz Celja in širše okolice, h kateri je bilo čez nekaj dni dodeljenih še 54 vojakov, doma iz Zgornje Savinjske doline. Celjska legija je pomembno prispevala k zmagoviti jugoslovanski ofenzivi, prestopila Dravo in svojo bojno pot končala tik pred Celovcem.

Stiki med Celjem in Koroško se s končanjem vojaških spopadov niso prekinili, o tem na kakšen način je Celje dojemalo in spremljalo koroško vprašanje tako v obdobju pred kot po plebiscitu, pa dobimo tudi s pregledom pisanja Nove dobe, celjskega časnika liberalne provenience. Koroškemu vprašanju se je, tako v smislu ohranjanja zgodovinskega spomina, kakor tudi aktualnega vpogleda v narodno-politične razmere na Koroškem, Celje posvečalo zlasti v kontekstu memorialnih slovesnosti in dogodkov, povezanih s Puncerjevo in Malgajevo smrtjo, kmalu pa se je tragičnim obletnicam pridružil tudi datum plebiscita. Na to nezaceljeno koroško rano so odslej tudi v celjskem kulturnem prostoru in javnem življenju opozarjala številna društva in organizacije, ne glede na njihovo svetovnonazorsko in politično orientacijo.

Vendarle pa Koroška v celjski zavesti ni ostajala zgolj v smislu objokovanja in obžalovanja, temveč tudi v konkretnih prizadevanjih in skrbi za rojake na drugi strani meje ter v ohranjanju in krepitvi medsebojnih, zlasti kulturnih stikov. Zato ne preseneča, da je bilo za mesto formalne ustanovitve Kluba koroških Slovencev izbrano ravno Celje, v mestu ob Savinji pa je bil oblikovan tudi aktivni pododbor kluba.

 

Arhiv Republike Slovenije hrani arhivsko gradivo Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, društva, ki še danes združuje koroške Slovence, ki so po plebiscitu leta 1920 zapustili Koroško, njihove potomce in prijatelje, in sicer za obdobje od njegovega nastanka v letu 1928 pa vse do leta 1999. Fond vsebuje klubska pravila, zapisnike kongresov, občnih zborov in sestankov klubskih organov, sezname članov, korespondenco, elaborate članov Kluba, gradivo o različnih akcijah, o društvih, s katerimi je sodeloval, finančne zadeve. V okviru Kluba koroških Slovencev v Ljubljani se nahaja tudi gradivo pododbora v Dravogradu, Mariboru, Prevaljah, Trbovljah, na Jesenicah in gradivo Posavskega pododbora.

V osrednjem državnem arhivu se nahaja tudi zasebno gradivo nekaterih članov Kluba koroških Slovencev, med njimi prvega in dolgoletnega predsednika dr. Julija Felaherja, podpredsednice dr. Angele Piskernik, tajnika Franceta Uršiča, Lojzeta Udeta, ki je bil določen čas tudi predsednik Kluba, dr. Frana Zwittra, ki je kot ekspert sodeloval tudi na povojnih mirovnih konferencah. Pomembno je še gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ki je bil s Klubom kroških Slovencev tesno povezan, tako delovno kot osebno. O delu Kluba lahko kaj pove tudi gradivo društev, ki so imeli podobne interese (na primer Legija koroških borcev, Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Kolo jugoslovanskih sester, Zveza prostovoljcev borcev za severno slovensko mejo 1918–1919.

Obstaja pa še precejšnje število fondov in zbirk, ki sicer niso neposredno povezani s Klubom koroških Slovencev, a vsebujejo podatke o koroških Slovencih in koroški problematiki. To so osebni fondi posameznikov, ki so se rodili ali delovali na Koroškem, pa tudi različne zbirke, tako imenovani partizanski vojaški in civilni fondi, gradivo družbenopolitičnih organizacij (predvsem Komunistične partije, Socialistične zveze in Zveze borcev) itd. Gradivo, ki se nanaša na posamezno vprašanje je pogosto razpršeno na različnih mestih. Tako lahko na primer gradivo o koroškem plebiscitu leta 1920 najdemo tako v okviru osebnih in rodbinskih fondov kot tudi v različnih zbirkah (na primer v zbirki plakatov ali v zbirki Koroški plebiscit) in še kje.

 

Pogled v prvo Kroniko Kluba koroških Slovencev v Mariboru (Maribor 1988) nas pouči, da lahko njegove korenine iščemo v letu 1928. Dne 14. oktobra tega leta je bil namreč »prvi zbor slovenskih emigrantov« v Celju. Tu so osnovali osrednji Klub koroških Slovencev s sedežem v Ljubljani. Kdo so bili njegovi ustanovitelji? Bili so to Slovenci s Koroške, ki so prihajali v osrednjo Slovenijo že pred prvo svetovno vojno, usodno za Korošce pa je bilo leto 1920, ko so rezultati plebiscita in njemu sledeča protislovenska politika pregnali iz na novo nastale Avstrije do pet tisoč Slovencev.

Na celjskem ustanovnem občnem zboru zastavljene smernice kluba so dobile svojo potrditev v Pravilih Kluba koroških Slovencev, ki jih je 5. septembra 1929 potrdil veliki župan ljubljanske oblasti sporazumno z županstvom mariborske oblasti. Osrednji odbor kluba je, kakor rečeno, deloval v Ljubljani. Na istem občnem zboru je bilo sklenjeno, da se ustanovita pododbora kluba v Celju in Mariboru. Tej organizaciji koroških Slovencev v stari Jugoslaviji so sledili še nekateri drugi kraji v Sloveniji (npr. Dravograd, Jesenice, Prevalje, Ravne na Koroškem), pa tudi drugod po državi (npr. Beograd, Zagreb). Vse delovanje osrednjega odbora in pododborov Kluba koroških Slovencev je ostalo zvesto načelom, zapisanim v pravilih: »Gojiti študij manjšinskega vprašanja s posebnim ozirom na Koroško in iskati stike z društvi, ki imajo slične namene; vzdrževati stalne zveze med koroškimi emigranti v Jugoslaviji in Korošci, bivajočimi izven mej Jugoslavije; gojiti vzajemno spoštovanje članov, njih zbliževanje in medsebojno podpiranje«.

Mariborski pododbor se je konstituiral v skladu z zakonom o društvih kot samostojni klub 1. decembra 1976. Nadel si je ime: Klub koroških Slovencev v Mariboru. Njegov predsednik je postal prof. Janko Kuster, dolgoletni odbornik mariborskega pododbora in član osrednjega odbora Kluba koroških Slovencev. Poleg številnih kulturnih prireditev je bil mariborski Klub koroških Slovencev s Skladom Prežihovega Voranca glavni akter pri izidu Spominskega zbornika ob 60-letnici bojev za severno mejo 1918–1919 (Maribor, 1979). Trdni odločnosti posameznikov (predvsem J. Kustra) gre zahvala, da je v takratnih neugodnih časih publikacija, ki šteje 220 strani, sploh izšla. Klub koroških Slovencev v Mariboru je bil tudi idejni pobudnik Koroških kulturnih dnevov, ki so v letih med 1983 in 1991 stkali močne vezi prijateljstva na obeh straneh državne meje.

Predsedstvo Jugoslavije je mariborski Klub koroških Slovencev ob 60-letnici plodnega delovanja odlikovalo z Redom zaslug za narod s srebrnimi žarki, Dr. Petkovo priznanje pa je klub ob tej priložnosti prejel od Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Krščanska kulturna zveza v Celovcu je ob tem jubileju podelila predsedniku kluba Janežičevo priznanje, na katerem so zapisane besede, vredne razmišljanja: »Malo nas je, nevarnosti brez števila, je pravična reč in resna krepka volja zmagati vse nasprotje.« Skladu Prežihovega Voranca, ki ga je ustanovil klub 28. maja 1950, je bilo ob 50-letnici Slovenske prosvetne zveze v Celovcu (15. junija 1958) podeljeno Drabosnjakovo priznanje za njegovo pomembno kulturno poslanstvo. V referatu bo natančneje predstavljeno gradivo, ki ga hranimo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru v petnajstih tehničnih enotah. Izdani inventar o pisni dokumentaciji mariborskega Kluba koroških Slovencev je sestavil arhivist Viktor Vrbnjak.

 

Po plebiscitu oktobra 1920 je deželo morala zapustiti ali je deželo po »svobodni odločitvi« zapustila skupina Slovencev, ki je bila aktivna v družbenopolitičnem življenju koroških Slovencev. Če pogledamo argumente koroških deželnih oblasti in utemeljitve tistih, ki so se sami odločili za odhod, moramo razmišljati in podvomiti o možnosti »svobodne« odločitve v trenutkih domnevne ali dejanske eksistenčne ogroženosti. Take odločitve ne moremo enačiti z notranjo migracijo, ki je potekala ob vsakem času. Pa vendar tudi to migracijo na primeru posameznih koroških Slovencev ne moremo označiti kot popolnoma prostovoljno. Pravniki in zdravniki, ki so na primer zaključili celovško humanistično gimnazijo kot »rojeni Slovenci« in potem svoje študije na raznih univerzah in visokih šolah monarhije, so zapuščali deželo, ker doma niso našli zaslužka. Vzrok neupoštevanja je bila njihova narodna usmeritev. Strokovno in jezikovno so bili pristojni v meri, da so svoj poklic lahko opravljali kjerkoli.

Za obdobje po prvi svetovni vojni odnosno po plebiscitu razpolagamo s podatki, ki dokumentirajo, da je bila notranja migracija prebivalstva nekaj zelo običajnega in pogostega. Predvsem odvečno slovensko agrarno prebivalstvo je šlo s trebuhom za kruhom. Izseljevanje tukaj niti ne moremo tematizirati. Znane so izjave obeh Lemischev glede znatnega števila slovenske delovne sile na področju Krappfelda in na drugih velikih posestvih v dolinah Krke in njenega pritoka Metnitz. Železopredelovalna industrija na področju povodja Mure in Murice je privlačevala veliko število slovenskega prebivalstva, ki se niti ni hotelo odpovedati svoji narodnosti in je tudi tu organiziralo slovenska delavska društva, vzporedno z nemškimi, s svojimi glasili.

Za velik del ljudi, ki je po plebiscitu zapustil Koroško, lahko uporabimo terminus »politični emigrant«. Ta oznaka v prvi vrsti velja za vse duhovnike in učitelje, ki so zapustili pod prisilo ali po »svobodni izbiri« deželo. Velja pa seveda tudi za tiste obrtnike in delavce s področja Borovelj, ki so jih v Podgori naložili na vagone in odpravili na Jesenice. Pri tem so igrali funkcionarji lokalne organizacije socialne demokracije prav sramotno vlogo. Znano je namreč, da se je proti izgonu teh ljudi izreklo vodstvo boroveljske železarne. Edini njihov »prekršek« je bil, da so prej in v plebiscitnem času delovali v slovenskih narodnih, kulturnih in gospodarskih organizacijah. Že Hanns Haas je opozoril, da ta pregon nikakor ni bil v skladu z določili senžermenske mirovne pogodbe in prav ta določila so koroške oblasti morale upoštevati celo še v razglasih, ki so jih izdale tik po plebiscitu, vse dokler je bila v deželi navzoča medzavezniška plebiscitna komisija.

O številu po plebiscitu pregnanih Slovencev so na voljo razni podatki. Vodstvo slovenske manjšine je bilo mnenja, da so nekateri izmed njih popolnoma po nepotrebnem zapustili deželo in vsaj dvakrat pozvalo deželo, da pregnanim omogoči povratek. Emigranti so se razmeroma tudi s pomočjo slovenskih (jugoslovanskih) oblasti naglo znašli, se ekonomsko opomogli in vrnitev je s tem postajala iz dneva v dan manj verjetna. Izobražence je pred vrnitvijo svarilno opozarjal primer tistih maloštevilnih slovenskih inteligentov, ki so ostali na Koroškem in tu niso našli zaposlitve. Izstopal je tozadevno primer učitelja Franca Aichholzerja. Zgodovinarji so se s tematiko spoprijeli zlasti glede pregnanih duhovnikov in učiteljev, dosti manj pozornosti so namenili obrtnikom in delavcem/delavkam. Vendar najdemo tudi tozadevno nekaj malih drobcev na primer glede zaposlitve pregnanih delavk v tekstilnih obratih na Gorenjskem. Na »avstrijski strani« nam je na voljo temeljna študija Petra G. Tropperja, ki govori o duhovnikih. Alfred Ogris je problematiko delno osvetlil na primeru posameznih učiteljev. Na primerih duhovnikov Janka Arnuša, Gregorja Einspielerja, Karola Hüttnerja, Franca Ks. Meška, Valentina Mörtla in Mateja Ražuna lahko opišemo kategorije pregnanih. Razpon sega od domnevno prostovoljnega odhoda do nasilne izvedbe pregona po avstrijskih oblasteh.

 

Po prvi svetovni vojni so nove državne meje ločile slovenske manjšine v Avstriji in Italiji od slovenske »matice«. Številne narodnoobrambne organizacije so zato med obema vojnama osredotočile svojo skrb na »neodrešene brate in sestre« v zamejstvu. Organizirale so materialno in idealno pomoč, prirejale manifestativne in spominske prireditve, zbirale gradivo itd. Društva niso ohranjevala samo kontaktov preko meje, ampak se tudi medsebojno povezovala ter pogosto skupno nastopala. Nekatera društva so združevala bivše borce za meje ter begunce in emigrante.

S svojimi vsestranskimi aktivnostmi so skušale narodnoobrambne organizacije zainteresirati slovensko in širšo javnost za manjšinsko problematiko. Formulirale so politične zahteve, neredko pa tudi iredentistične in revizionistične želje. Ravno zaradi slednjega so avstrijske in italijanske, včasih tudi jugoslovanske oblasti kritično opazovale in ocenjevale narodnoobrambno delovanje in ga deloma skušale zavirati.

V naslovu prispevka je delček konkretne in še vedno žive simbolike. Deklici, ki se je rodila domala na predvečer koroškega plebiscita, starši – zavedni koroški Slovenci – niso dali imena takoj, ob samem rojstvu, pač pa so počakali do uradnih rezultatov plebiscitnega preštevanja.

Tedaj je deklica postala Tihomila ...

Primer zgovorno pripoveduje o globoko čustvenem doživljanju dramatičnega trenutka in pomeni vstop v okolje »koroške bolečine«, ki je pretresla slovensko skupnost, tako tisto, ki je dogajanje opazovala od daleč, še najbolj pa tisto, ki je bila zavoljo plebiscitnega izida neposredno prizadeta in je morala zapustiti ljubljeno Koroško. V številne družine se je naselila neizbrisna žalost. Koroška bolečina stopi v ospredje tudi z žalostnimi pesmimi, ki opevajo izgubljeno zasužnjeno, domovino, ponekod obudijo legendo o kralju Matjažu, ki bo vstal iz Pece in se s svojo vojsko napotil med brate ob Zilji in gornji Dravi. Ob pregledu virov pa ugotavljamo, da je žalovanje za izgubljeno Koroško pogosto potisnjeno v intimno doživljanje posameznikov in društev. Tedaj novi medij Radio Ljubljana deseti obletnici koroškega plebiscita leta 1930 ne nameni posebne programske pozornosti, čeprav se njegov urednik dr. Niko Kuret v tedniku za radiofonijo Radio Ljubljana zelo dobro zaveda pomena radijskega medija za ohranjanje slovenskega utripa na Koroškem in Primorskem, ko piše: »... saj gre edino radio preko kolov na Notranjskem in preko Karavank, preko daljine tujih držav in preko širjav silnega oceana ter druži vse, ki so po srcu in duši, po besedi in pesmi – eno in ostanejo eno! Ne, domovina – ni ti meja!«

Leta 1933 je Luka Kramolc izdal zbirko deklamacij ob državnih in narodnih praznikih namenjeno šolski mladini. Domoljubne in slavilne pesmi so posvečene posameznim sklopom: »Ujedinjenu«, »Čuvarju Jugoslavije«, »Sv. Cirilu in Metodu, Sv. Savi, J.J. Strossmayerju«, »Vidovemu dnevu«, »Domovini« ter – spet simbolično – povsem ob koncu – »Sestram in bratom onkraj ...«.

V začetku septembra 1930 so se v časopisju jugoslovanske Slovenije vrstile napovedi nameravanih obeležitev desete obletnice koroškega plebiscita. Dopisniki so v tednih pred obletnico poročali o napovedanih koroških dnevih ali večerih ter priložnostnih gledaliških proslavah, mašah za padle junake in pevskih nastopih. Vse je kazalo, da bodo prebivalci jugoslovanske Slovenije množično obeležili “spomin črnega dne”.

A v začetku oktobra so se zaradi uradne prepovedi začele vrstiti odpovedi. Seveda se upravičeno vprašamo, zakaj se je to zgodilo? Vendar enoznačnega odgovora ni; pomemben vpliv so utegnili imeti zunanjepolitični premisleki jugoslovanskih oblasti, položaj v Jugoslaviji v času kraljeve diktature, v virih pa se pojavlja tudi – sicer neprepričljiva – razlaga, da je bil vzrok strah koroških Slovencev pred povračilnimi ukrepi, ki bi jih lahko izzvali morebitni incidenti na slovenskih plebiscitnih prireditvah.

Koroška pesem je žela občudovanje že v avstroogrskem času, ko se je pričelo načrtno zbiranje narodnega gradiva, v obdelavi Oskarja Deva, Zdravka Švikaršiča, Mateja Hubada, kasneje Franceta Marolta so jo spoznali številni pevci slovenskih zborov.

S plebiscitom je koroška pesem postala glasnica 'izgubljenega doma', kot dragoceno svetinjo so jo nesli v tujino tisoči koroških Slovencev, ko so morali zapustiti svoje kraje.

Že ob ustanovitvi KKS leta 1928 je začel v Ljubljani v okviru kluba delovati moški pevski zbor. Ustanovil ga je Ivan (Hanzi, Honzej) Novak (1888–1966), poštni uradnik in ljubiteljski glasbenik, doma iz bližine Borovelj. Zbor je štel 22 pevcev iz raznih krajev Koroške, peli pa so izključno koroške pesmi v domačem narečju; precej jih je zanje priredil Novak sam. Peli so na internih prireditvah kluba, nekajkrat tudi v predvojnem Radiu Ljubljana, zlasti v drugi polovici tridesetih let, ko so vsi mediji solidarno podprli Korošce (in tudi Primorce) v čedalje težjem vztrajanju pod nacizmom (oziroma fašizmom). Po vojni je Hanzi Novak v Ljubljani zbral preostale svoje pevce, dopolnil zbor z novim člani in neumorno deloval dalje. Zadnjič je nastopil januarja 1966, istega leta je 78-leten umrl (14. 6. 1966).

Član KKS je bil tudi Luka Kramolc (1892–1974), profesor glasbe na gimnazijah v Ljubljani; v okviru kluba je kot glasbeni referent skrbel za izdajanje notnih zbirk koroških pesmi, ki so pomembno olajšale slovenskim zborom dostop do partitur. Nekaj zbirk so izdale tudi druge založbe, poslednjo, Koroške viže, izdano po njegovi smrti leta 1976, založba Obzorja Maribor. Kramolc je koroško pesem promoviral tudi na druge načine, zelo intenzivno s svojimi šolskimi zbori, z radijskimi oddajami in predavanji, članki, s sodelovanjem z etnomuzikologi, ne nazadnje kot skladatelj oziroma prirejevalec. Po anšlusu so se v Slovenijo zatekli nekateri koroški fantje, da bi se izognili mobilizaciji v vojsko. Nastal je zbor 'Javornik', ki je v letih 1939-začetek 1941 pod vodstvom Luke Kramolca nekajkrat nastopil tudi v ljubljanskem radiu.

Tudi mariborski pododbor KKS je po drugi svetovni vojni skušal postaviti na noge svoj (mešani) klubski zbor. Od januarja 1948 dalje je bilo več občasnih poskusov, pevovodje so bili Franjo Bernot, Vilko Šušteršič, še enkrat Bernot, Jože Križman; leta 1957 so se odločili le za interno delovanje (pod vodstvom Bernota ali Miheva, oziroma Danila Hanžureja). Zadnji poskusi so bili v letih 1965 od 1968 pod vodstvom Draga Cibica.

Koroške pesmi so postale stalnice v sporedih slovenskih zborov in solistov, množile so se instrumentalne skladbe, ubrane na koroško tematiko, Risto Savin je Koroški posvetil celo opero (po libretu Frana Roša) Gosposvetski sen.

V najbolj pristni obliki pa so jo prinesli v Slovenijo koroški pevski zbori. V letih 1929 do 1937 je bilo več odmevnih gostovanj z vrhuncem leta 1933, ko sta pevce vodila župnik in ugledni prosvetno politični voditelj kor. Slovencev Vinko Poljanec in zborovodja Hanzi Kropivnik. Kot zborovodja in še zlasti kot skladatelj je zaslovel Pavle Kernjak. Turneje so organizirali najprej katoliška Prosvetna zveza, zatem pa KKS v sodelovanju z Glasbeno matico ljubljansko in drugimi narodnoobrambnimi društvi.

Po drugi svetovni vojni so prvo turnejo združenih koroških pevcev po Jugoslaviji leta 1947 organizirali Združeni sindikati, s koroško pesmijo je v občutljivem političnem ozračju agitiral tudi ad hoc postavljen zbor 'M. Verdnik-Tomaž'', ki je pod vodstvom Radovana Gobca izvedel niz 14 koncertov po Jugoslaviji, a v ansamblu je bilo le nekaj koroških pevcev.

Po smrti Prežihovega Voranca je mariborski pododbor KKS dal pobudo za ustanovitev sklada z njegovim imenom in ta je v skupnem delu z Zvezo borcev poslej skrbel za financiranje vrste pevskih gostovanj s Koroške, ki so jih vodili Pavle Kernjak, Foltej Hartmann, Vladimir Prušnik, kasneje tudi drugi. Vsakokrat so pomenila prisrčno srečanje z rojaki, Slovencem na Koroškem pa dajala nujno potrebno moralno vzpodbudo.

Slovenci v ZDA predstavljajo največjo in najbolj organizirano slovensko skupnost v izseljenstvu. Posamezniki med Slovenci v ZDA in organizacije tamkajšnjih Slovencev so vseskozi seznanjale ameriško javnost in politiko s koroškim vprašanjem od plebiscita pa do današnjih dni. Po prvi svetovni vojni so pripadniki slovenskih skupnosti v ZDA podpirali koroške Slovence v prizadevanjih za »pravične« meje. Slovenci v ZDA so seveda z veliko pozornostjo spremljali tudi organizacijo plebiscita, po plebiscitu pa so časopisi, ki so izhajali v ZDA v slovenskem jeziku, izražali dvome glede rezultatov plebiscita in izpostavljali posamezne nepravilnosti, do katerih je prišlo med samim glasovanjem.

Tudi v času med obema svetovnima vojnama so Slovenci v ZDA sledili dogajanjem na Koroškem. Med drugo svetovno vojno so Slovenci v ZDA organizirali gibanje za materialno in politično pomoč domovini. Po drugi svetovni vojni, ko so nove jugoslovanske oblasti zaradi genocida nad koroškimi Slovenci v času nacizma, znova zahtevale priključitev območja avtohtone poselitve koroških Slovencev k Jugoslaviji, sta zlasti Kluba koroških Slovencev (dalje KKS) iz Maribora in Ljubljane vzdrževala stike z nekaterimi uglednimi osebnostmi doma in v tujini (Louisa Adamič in župnik Jurij Trunk).

V sedemdesetih letih 20. stoletja se je na pobudo posameznikov iz vrst Slovencev iz ZDA, še zlasti Augusta Pusta, začel za usodo koroških Slovencev zanimati tudi Frank Lausche, ameriški politik slovenskega porekla, nekdanji guverner ameriške zvezne države Ohio in nekdanji član ameriškega kongresa, kis opozarjali ameriško politiko na nerešen položaj koroških Slovencev. Zanimanje za položaj koroških Slovencev s strani Slovencev iz ZDA, še zlasti politikov iz njihovih vrst, je ostalo vse do današnjih dni.

 

Kratka gesla o Klubu koroških Slovencev je mogoče najti v več slovenskih enciklopedičnih publikacijah, vključno z Enciklopedijo Slovenije in Slovensko kroniko XX. stoletja. Prav tako so v Slovenskem biografskem leksikonu in/ali Enciklopediji Slovenije obravnavani skoraj vsi pomembnejši klubski funkcionarji; nekateri med njimi imajo monografske knjižne obdelave (Prežihov Voranc, Fran Zwitter, Bogo Grafenauer).

Pomemben vir za klubsko zgodovino so seveda sočasna časopisna poročila ter priložnostni članki v različnih koledarjih, zbornikih in revijah, posebej seveda v klubski reviji Koroški vestnik. Noben resen proučevalec KKS ne more mimo knjige Antona Kovačiča in Jožeta Natka Kronika Kluba koroških Slovencev v Mariboru 1928–1988 (Maribor 1988). V knjigi je veliko podatkov tudi o delu osrednjega kluba in njegovega odbora, kakor tudi o sodelovanju med mariborskimi in ljubljanskimi Korošci ter o njihovi povezanosti z manjšino v Avstriji. Za popis klubskega in Felaherjevega dokumentarnega fonda v Arhivu RS je zaslužna Mateja Jeraj, Viktor Vrbnjak pa je avtor obsežnega dela o fondu KKS v Pokrajinskem arhivu Maribor. Tina Bahovec je v magistrskem delu pripravila strnjen, a zaokrožen pregled predvojnega delovanja KKS.

V zadnjih letih so se namnožila tudi dela avstrijskih in slovenskih zgodovinarjev ali piscev spominov, ki obravnavajo posamezna poglavja ali epizode klubske preteklosti. Za raziskovalce klubske preteklosti pa naj kar nanizam bibliografski izbor (naj)novejših preglednih objav o klubski preteklosti:

Na natis čaka gradivo simpozija o klubski podpredsednici Angeli Piskernik ter več razprav in doktorska disertacija Danijela Grafenauerja o KKS in njegovem predsedniku Juliju Felaherju. Prepričan sem, da bo tudi zbornik s pričujočega simpozija utrdil mesto KKS v slovenskem zgodovinopisju in v slovenski narodni zgodovini.

Slovenci dostikrat trdimo, da se lažje sporazumevamo s tistimi narodi, s katerimi nismo v neposrednem sosedstvu. Sosedstvo tako že po izhodišču pomeni višjo strukturiranost odnosov med državami, več skupnih vprašanj in prav tako tudi več odprtih vprašanj. To prav tako velja za odnose z Avstrijo. Tudi po nekaterih avstrijskih ocenah, npr. avstrijskega zgodovinarja dr. H. Valentina, je šlo za »težko sosedstvo« (KJP, 1997, str. 303). Čeprav se v celoti ne moremo s to tezo strinjati, so odnosi med državama v določenih obdobjih bili resno zapleteni.

Prav tako moramo upoštevati dejstvo, da gre pri naši temi za okvir jugoslovansko avstrijskih odnosov, ki vedno niso nujno bili identični slovensko avstrijskim odnosom. Slovensko (jugoslovansko) avstrijskih odnosov ne moremo ločiti od problematike slovenske manjšine v Avstriji. Torej lahko postavimo tezo, da kljub temu, da ne moremo zanikati drugih tematik, je na te odnose v veliki meri vplival položaj slovenske manjšine v Avstriji, ki je bi neposreden odraz avstrijske manjšinske politike.

 

 

 

Po izgubljenem plebiscitu je moralo več sto če ne tisoč intelektualcev zapustiti koroško domovino. V prvi vrsti so to bili učitelji, duhovniki, zdravniki, pravniki in uradniki. V novem okolju v Sloveniji so se redno srečavali v begunskih združenjih in »koroških omizjih«. Ponekod so takoj začeli zbirati na »koroških večerih« sredstva za podporo koroškim dijakom. Mariborsko združenje, ki je bilo številčno najmočnejše in že prva leta najbolj aktivno, se je najbrž že od leta 1922 naprej imenovalo Klub koroških Slovencev. Ta naziv si je dala tudi osrednja begunska organizacija, ki se je osnovala leta 1928 v Celju. Med nameni Kluba, ki je imel svoj sedež v Ljubljani, je stalo v ospredju širjenje zanimanja za koroške Slovence v Jugoslaviji in gojitev kulturne vzajemnosti med Slovenci v Jugoslaviji in slovenskimi Korošci. Da so bila osnova takega početja finančna sredstva, je bilo jasno, in kmalu so bili deležni koroški Slovenci znatnih podpor za kulturne namene, mdr. tudi koroški študentje, bogoslovci in dijaki na Dunaju, v Innsbrucku in v Celovcu. Na Koroško je Klub poslal nad 6.000 večinoma vezanih in novih slovenskih knjig, podprl 40 pevskih zborov, ustanovil osem tamburaških zborov, katerim je oskrbel instrumente in ves notni material. Plačeval je naročnino za dnevnik »Slovenec« in za druge periodične publikacije, zalagal revne slovenske župnije z nabožnimi časopisi in molitveniki. Klub je prevzel tudi stroške za dva tečaja za pevovodje, ki ju je vodil prof. Marko Bajuk, ter podprl gojence kmetijskih in gojenke gospodinjskih šol v Sloveniji.

Klub koroških Slovencev se je tudi močno prizadeval za gostovanja igralskih skupin in pevskih zborov v Sloveniji in se angažiral kot uspešen soprireditelj. Nekaj teh gostovanj je bilo deležnih naravnost triumfalnih uspehov. Tako npr. nastopi šentjakobskih igralcev s Špicarjevo Miklovo Zalo v Ljubljani, Celju in Mariboru sredi maja 1931 in gostovanje koroških pevcev januarja 1933 z nastopi v Mariboru, Celju, Trbovljah in Ljubljani. Tam je pevce sprejel tudi koroški rojak škof Rožman, vodja turneje župnik Vinko Poljanec pa je v svojem nagovoru poudaril kulturno skupnost vseh Slovencev, ne glede ne državne meje.

Po koncu svetovne vojne sta od nekdanjih podružnic ostali delavni od 60ih let naprej le še žarišči v Ljubljani in Mariboru. Naloge so ostale v bistvu nespremenjene: populariziranje zavesti v skupnem slovenskem kulturnem prostoru, podpora za razne potrebe kot Mladi rod, zbiranje knjig, seminarji in gostovanja v Sloveniji. Klub je posredoval gledališke rekvizite, glasbene instrumente in narodne noše na Koroško. Finančne podpore je zbiral v mariborskem Skladu Prežihovega Voranca in v ljubljanskem Skladu Folteja Hartmana. Sodelovanje je po besedah Boga Grafenauerje za skoraj dve desetletji otežkočil politični in kulturni razkol, vendar so se začele razmere na začetku 70ih let normalizirati. Od tega časa naprej so kontakti odlični, kar je seveda zasluga zavzetih funkcionarjev v obeh Klubih. Koroški kulturni dnevi v Mariboru ne bi bili to kar so, če se zanje ne bi zavzeli Janko Kuster, Jože Natek, Milena Dobernik in Božo Grafenauer. Enako imajo neskončne zasluge v Ljubljani prijatelji kot Stane Uršič, Metodij Rigler in aktualni klubski predsednik Janez Stergar. Njim vsem gre priznanje in zahvala za nadaljevanje povezanosti med koroškim begunci, njihovimi dediči in obrobno ter ogroženo Koroško.

 

Kulturna podoba koroških Slovencev se pojavlja v izrazitih oblikah iniciativnosti in množične dejavnosti praviloma tedaj, kadar zunanji dejavniki – kot so recimo politika in ideologija – niso del kulturne ustvarjalnosti, pač pa predmet, objekt, katerega kultura ocenjuje povsem samostojno in neodvisno. V preteklosti je bilo preveč ideoloških posegov v kulturo. Vendar pa obenem ugotavljam, da smo in da ta fenomen deloma še vedno premagujemo na dva načina: na eni strani neuspešnost manjšinske politike povezana z naraščajočo socialno krizo današnje družbe vodi v prioritetno reševanje osebnih problemov in v oddaljevanje od manjšinske stvarnosti, na drugi strani pa krize in napetosti mobilizirajo ustvarjalno fantazijo in energijo.

Koroški kulturni dnevi v Mariboru priložnostno sicer potekajo že osem desetletij, kot kontinuiran in zaključen program pa zadnja tri desetletja. Čeprav so bili upajoči in spoštljivi pogledi koroških Slovencev vedno obrnjeni k prestolni Ljubljani, je bil vselej Maribor tisti, ki jih je najbolj množično sprejemal v svoje okrilje in najbolj neposredno podoživljal njihovo usodo. To se odslikava tudi v kulturnem dogajanju.

Klub koroških Slovencev v Mariboru je bil od svojih začetkov med pobudniki povezovanja kulturnih društev v mestu v zvezo kulturnih društev in ob Primorcih so prav Korošci na vseh področjih kulturne ustvarjalnosti bistveno pripomogli, da je slovenska kultura po I. svetovni vojni hitro nadomestila ukinjene nemške kulturne institucije. Pri tem je bilo neizogibno, da so kulturno delovanje, navezano na izgubljeno Koroško in Primorsko prevevali politični resentimenti. V Mariboru je bila v tem pogledu še posebej pomembna Maistrova vloga.

Resentimenti so ostali dominanta mariborskih pogledov na Koroško še dolgo v čas po II. svetovni vojni. Realno delovanje koroških manjšinskih organizacij in proti-romantizem nove generacije iz šestdesetih (Mladje, Klub koroških študentov na Dunaju, Slovenska gimnazija…) niso dosegli mariborskih "Korošcev". Streznitev je nastopila ob razkritem bombaškem atentatu mladih Mariborčanov v Podjuni in moralo je slediti spoznanje, da taki pogledi škodijo slovenstvu v Avstriji. Matica je pričela občutneje podpirati pobude in projekte, ki jih je snovala sama manjšina v obeh glavnih krovnih organizacijah. Med njimi so bili tudi kulturni projekti, od glasbene šole, izgradnje kulturnih domov, usposabljanja učiteljev in mentorjev, do jezikovnih tečajev za mladino in neposrednega sodelovanja v kulturni produkciji. Z mariborske strani sta se v ta proces najaktivneje vključila Breda in Tine Varl, ki sta slovenskemu lutkarstvu na Koroškem pomagala do vodilne vloge v Avstriji. Take ustvarjalne vezi so vplivale tudi na spremembe pri predstavljanju koroške kulturne ustvarjalnosti v Mariboru.

Zveza kulturnih organizacij Maribor z Janezom Karlinom in Tinetom Varlom je ob podpori Kulturne skupnosti z Vladimirjem Bračičem in Vojkom Ozimom v sedemdesetih zasnovala koncept "koroških kulturnih dnevov", katerih glavni cilj je bil predstavitev najvišjih umetniških dosežkov koroških Slovencev. Politika se je morala umakniti v ozadje, kar je mariborsko občinstvo zlahka sprejelo. Zelo težko pa se je sprijaznilo s tem, da je to pomenilo tudi konec tipičnega "koroškega vzdihovanja" in da je prišel v ospredje sodoben umetniški izraz. To je problem tudi še po tridesetih letih, čeprav se počasi le utrjuje spoznanje, da slovenske kulture v Avstriji ne ohranjajo resentimenti, ampak njena izvirnost, tudi avantgardnost: če je v vsebini in kakovosti korak pred časom, zlahka pritegne pozornost najširših kulturnih krogov v svoji državi, ki ne bodo spregledali, da gre za slovenske ustvarjalce. In to mora podpirati tudi matica! Zato so Koroški kulturni dnevi v Mariboru naravnani k novim žanrom, novim medijem in k mladim ustvarjalcem. Pri tem ima mariborska Zveza kulturnih društev tudi lasten račun: s pomočjo koroških gostov bi radi prepričali lastna kulturna društva in lastno občinstvo, da tudi kultura v matici nima druge izbire, kot da gre po enaki poti.

 

 

Klubi koroških Slovencev so vse od ustanovitve naprej pomembno sooblikovali, vzpodbujali in uresničevali sodelovanje z rojaki na avstrijskem Koroškem na najrazličnejših področjih. Pravni temelj za delovanje klubov je Zakon o zavodih, ki je ustrezna osnova za izvajanje klubskih dejavnosti, saj omogoča, da si klub določi namen, cilje, dejavnosti, naloge in način delovanja. Družbeni razvoj je vplival na to, katerim dejavnostim se je v posameznih obdobjih delovanja dajalo več poudarka. Tako smo tudi sedaj v obdobju, ko je potrebno (tudi zaradi objektivnega dejstva, da ima vse manj članov »koroško poreklo« in glede na starostno strukturo članov) najti »nove« oblike delovanja klubov.