Ključni pravni dokumenti, ki urejajo položaj romske skupnosti v Sloveniji, samo parcialno in nesistematično urejajo področje izobraževanja Romov na ravni srednje šole in univerze. Zakon o romski skupnosti izobraževanje omenja samo zelo na splošno in kratko, medtem ko Strategija vzgoje in izobraževanja Romov in njena dopolnitev iz leta 2011 specifično obravnavata tudi izobraževanje pripadnikov romske skupnosti po končani osnovni šoli, a pri tem ponujata le malo konkretnih predlogov ukrepov za sistematično izboljšanje stanja. Dokumenta dajeta poudarek izobraževanju romskih pomočnikov ter romskih študentov na pedagoških smereh, podobno tudi Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2017–2021. Ukrepi za spodbujanje ustrezne izobrazbene ravni romskih pomočnikov ter posledično njihovega zaposlovanja in aktivne vloge pri izobraževanju drugih Romov pa so vezani na projekte. Ti so seveda časovno in finančno relativno omejenega obsega, medtem ko se zaradi velikih zaostankov oziroma razkoraka na področju izobraževanja nasploh med romsko in večinsko populacijo lahko nadejamo večjih pozitivnih sprememb šele na dolgi rok; predvsem velja to za jugovzhod države.
Podobno kot na področju pravnih dokumentov je stanje tudi na področju literature in drugih virov (npr. diplomskih nalog, projektnih poročil) – le malo je omemb srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja Romov. Tudi na področju sicer dokaj številnih projektov, ki so se v Sloveniji v zadnjem desetletju ukvarjali s tematiko izobraževanja Romov, so le trije taki, ki so se posredno dotikali tudi področja sekundarnega in terciarnega izobraževanja Romov – zlasti preko izobraževanja, usposabljanja in zaposlitve romskih pomočnikov na osnovnih šolah, nekaj pa je bilo tudi maloštevilnih primerov nudenja učne pomoči romskim dijakom. Omenjeni projekti kažejo viden napredek pri dvigu izobrazbene ravni samih romskih pomočnikov in ob tem tudi pozitivne rezultate njihovega dela z romskimi učenci v osnovnih šolah, vendar pri tem ne moremo govoriti o celostnem in sistematičnem pristopu k obravnavi spodbujanja in pomoči (bodočim) romskim dijakom v državi.
Tudi primeri iz drugih evropskih držav kažejo na podoben položaj tako glede slabega stanja na področju srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja Romov, kot razkoraka pri tem z večinskim prebivalstvom, velikega osipa znotraj romske skupnosti v obdobju izobraževanja ter glede statistične oziroma znanstvene neraziskanosti tega področja.
Med junijem in septembrom 2018 smo na izbrane srednje šole in šole za odrasle v severovzhodnem, jugovzhodnem in osrednjem delu Slovenije naslovili prošnje za posredovanje anonimiziranih podatkov o romskih dijakih ali študentih, ki so (bili) vključeni v njihove izobraževalne programe. Naslovili smo 89 srednjih šol in 12 zavodov za izobraževanje odraslih. Z odgovori se je odzvalo 62 srednjih šol (oziroma 69,7 % vseh) in 9 zavodov za izobraževanje odraslih (ali 75 % vseh). Od skupaj 101 izobraževalne institucije se jih je odzvalo 70,3 %.
Na podlagi zbranih podatkov ocenjujemo, da je v šolskem letu 2017/18 izbrane srednje šole obiskovalo 102–110 romskih dijakov, nihče pa ni obiskoval srednješolskih programov na institucijah za izobraževanje odraslih. Okoli 59 % dijakov obiskuje srednje šole v pomurski regiji, 20 % v podravski, 16 % v Jugovzhodni Sloveniji in preostanek v Osrednji Sloveniji.
Glede na srednješolske programe, je največ dijakov obiskovalo srednje poklicno izobraževanje (t. j. 3-letno), srednje (tehniško in drugo) strokovno izobraževanje (4-letno) ter nižje poklicno izobraževanje (2 do 3-letno). Le zelo majhno število dijakov je obiskovalo programe poklicno-tehniškega izobraževanja ali gimnazijo.
Te podatke smo dopolnili in primerjali še z informacijami, pridobljenimi s strani drugih virov:
Na osnovi teh virov lahko dodamo h gornjim ocenam vsaj še 31–35 romskih dijakov ter 13 romskih študentov.
Na osnovi treh različnih virov podatkov pridemo do maksimalne skupne ocene števila romskih dijakov v letu 2017/18 – to je 145. Glede na to, kje obiskujejo srednje šole, pa je njihova struktura naslednja: Pomurje 47,6 %, Podravje 23,4 %, Jugovzhodna Slovenija 24,1 % in Osrednja Slovenija 4,8%.
Med majem in septembrom 2019 smo na izbrane srednje šole in šole za odrasle v severovzhodnem, jugovzhodnem in osrednjem delu Slovenije naslovili prošnje za posredovanje anonimiziranih podatkov o romskih dijakih ali študentih, ki so (bili) vključeni v njihove izobraževalne programe. Naslovili smo 89 srednjih šol in 12 zavodov za izobraževanje odraslih. Z odgovori se je odzvalo 61 srednjih šol (oziroma 68,5 % vseh) in 6 zavodov za izobraževanje odraslih (ali polovica vseh). Od skupaj 101 izobraževalne institucije se jih je odzvalo 66,3 %.
Na podlagi zbranih podatkov ocenjujemo, da je v šolskem letu 2018/19 izbrane srednje šole obiskovalo 139–144 romskih dijakov, dva Roma pa sta bila vključena v srednješolski program na institucijah za izobraževanje odraslih. Okoli 54 % dijakov obiskuje srednje šole v pomurski regiji, 24 % v podravski, 19 % v Jugovzhodni Sloveniji in preostanek v Osrednji Sloveniji in Posavju.
Podobno, kot v predhodnem šolskem letu, je glede na srednješolske programe, največ dijakov obiskovalo srednje poklicno izobraževanje (t. j. 3-letno), srednje (tehniško in drugo) strokovno izobraževanje (4-letno) ter nižje poklicno izobraževanje (2 do 3-letno).
Te podatke smo dopolnili in primerjali še z informacijami, pridobljenimi s strani drugih virov:
Na osnovi teh virov lahko dodamo h gornjim ocenam vsaj še 27–28 romskih dijakov, 2 Roma, vpisana na ustanove za izobraževanje odraslih ter 14 romskih študentov.
Na osnovi treh različnih virov podatkov pridemo do maksimalne skupne ocene števila romskih dijakov v letu 2018/19 – to je 172. Glede na to, kje obiskujejo srednje šole, pa je njihova struktura naslednja: Pomurje 46,5 %, Podravje 25,6 %, Jugovzhodna Slovenija 24,4 %, Osrednja Slovenija 2,3 % in Posavje 1,2 %.
Delovni sveženj 3 - Odnos Romov do srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja, izobraževanja odraslih ter možnosti in perspektiv, ki jih to odpira, ter odnos izobraževalnih institucij do Romov, ki se izobražujejo v njih
Poročilo: Odnos Romov do srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja, izobraževanja odraslih ter možnosti in perspektiv, ki jih to odpira (avtorja: Janez Pirc in Romana Bešter, 2020)
Povzetek poročila:
Namen študije je z različnih vidikov proučiti odnos Romov do srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja ter izobraževanja odraslih.
Odnos šolajočih se Romov do izobraževanja je eden od ključnih dejavnikov, ki vplivajo na njihovo uspešnost v izobraževalnem sistemu. Na podlagi rezultatov analiz spletnih anket in intervjujev z romskimi posamezniki lahko zapišemo, da so bili naši sogovorniki in anketiranci sami motivirani, da uspešno zaključijo šolanje oziroma nadaljujejo z izobraževanjem. Pri tem sta jih v prvi vrsti vodila želja po pridobitvi poklica in boljšega materialnega statusa ter prepričanje, da je z boljšo izobrazbo lažje najti zaposlitev. Poleg tega so praktično vsi, ne glede na regijo, omenjali, da so bili v času šolanja deležni podpore – predvsem v obliki spodbude s strani staršev, da bi jim uspelo v življenju doseči višji izobrazbeni in s tem materialni standard kot njihovim staršem. Slabši odnos do izobraževanja je bilo zaznati v regijah, kjer po eni strani primanjkuje izobraženih in posledično zaposlenih posameznikov znotraj romske skupnosti, ki bi lahko mladim služili kot vzgled, po drugi strani pa tam primanjkuje tudi zaposlitvenih priložnosti ne le za Rome, temveč tudi za ostalo prebivalstvo.
Poleg odnosa izobraženih/izobražujočih se Romov do izobraževanja smo v študiji proučevali tudi odnos njihovih staršev in širše romske družine. Ta namreč močno vpliva tudi na odnos otrok. Odnos staršev in širše družine do izobraževanja sodi med glavne dejavnike spodbud ali ovir, s katerimi se soočajo pripadniki romske skupnosti v izobraževalnem sistemu. To velja že za izobraževanje na ravni osnovne šole, še bolj pa na ravneh, višjih od osnovne šole.
Izhajajoč iz podatkov, zbranih v okviru projekta, lahko rečemo, da so praktično vsi Romi, ki so nadaljevali šolanje po končani osnovni šoli, imeli podporo družine pri izobraževanju. Kot je možno sklepati iz intervjujev z (nekdanjimi) romskimi dijaki, način podpore in spodbujanja ne igra tako velike vloge. Bolj pomembno je samo dejstvo, da starši otrokom dajo vedeti, da je izobraževanje in dokončanje (določene stopnje) izobrazbe pomembno, ter da verjamejo v svoje otroke, da so sposobni izobraževanje zaključiti.
V nasprotju s populacijo naših sogovornikov in anketirancev pa širša romska skupnost ni tako pozitivno naravnana do izobraževanja. Podatki, pridobljeni s spletnimi anketami in intervjuju z izobraženimi Romi kažejo, da po njihovem mnenju večina Romov meni, da je izobraževanje nujno le do zaključka osnovne šole in da večini Romov izobraževanje ni vrednota.
Mnenje zaposlenih v izobraževalnih institucijah in organizacijah, ki so dnevno prisotne v romskih naseljih, je bilo še nekoliko bolj kritično od mnenja izobraženih Romov o prevladujočem odnosu širše romske skupnosti do izobraževanja. Na splošno je tudi med njimi prevladovalo razmišljanje, da v romski skupnosti izobraževanje ni vrednota. Kritični pogledi so bili bolj izraziti v regijah, kjer je romska izobrazbena struktura najslabša.
Na splošno se torej na področju odnosa Romov do izobraževanja kaže, da je ta v največji meri odvisen od družinskega okolja, konkretno od spodbud, podpore in motiviranja otrok s strani staršev. Starši, katerim izobraževanje ni vrednota, tudi ne spodbujajo in motivirajo svojih otrok, da bi uspešno zaključili osnovno in se vpisali na srednjo šolo. Pogosto se kažejo povezave med okolji, kjer so slabe realne možnosti zaposlitve Romov, in slabo izobrazbeno strukturo tamkajšnjih Romov.
Poročilo: Odnos izobraževalnih institucij nad ravnjo osnovne šole do Romov, ki se izobražujejo na njih (avtorja: Janez Pirc in Romana Bešter, 2020)
Povzetek poročila:
Namen študije je z različnih vidikov proučiti odnos izobraževalnih institucij, višjih od ravni osnovne šole, do Romov, ki se izobražujejo na njih. V okviru proučevanja tovrstnega odnosa smo na osnovi spletnih anket in intervjujev upoštevali dva vidika:
a) vrste oziroma načini privabljanja potencialnih romskih dijakov v srednješolske programe ter vrste oziroma načini pomoči Romom, ki se izobražujejo na teh programih;
b) percepcije Romov, ki se izobražujejo ali so se izobraževali, o odnosu srednješolskih izobraževalnih institucij do njih.
Na osnovi intervjujev s predstavniki šol in organizacij, ki delajo z romsko populacijo, je razvidno, da srednje šole nimajo posebnih ukrepov za privabljanje potencialnih romskih dijakov. Šole se na tem področju poslužujejo različnih načinov predstavljanja svojih programov, ki so namenjeni vsem potencialnim oziroma bodočim dijakom, ne glede na njihovo etnično pripadnost. Enako velja tudi na področju pomoči oziroma podpore romskim dijakom, ki že obiskujejo srednje šole. Vsem dijakom, ne glede na narodno pripadnost, so na voljo določene vrste učne pomoči, od dijakov pa je odvisno, ali bodo to pomoč izkoristili.
Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je odsotnost sistematičnih načinov približevanja srednješolskih programov potencialnim romskim dijakom in podpore že vpisanim romskim dijakom posledica dejstva, da je teh dijakov na slovenskih srednjih šolah premalo, da bi bili »upravičeni« do posebnih ukrepov. Hkrati pa je aktualno tudi vprašanje, če ni ravno odsotnost posebnih ukrepov na omenjenih dveh področjih tudi pomemben dejavnik, ki vpliva na izredno majhno število pripadnikov romske skupnosti, ki obiskujejo srednje šole (in univerze).
Vsekakor je takšno stanje ali odnos, kot ga izpričuje praksa srednjih šol, v neskladju s cilji oziroma nameni, zapisanimi v ključnih dokumentih države, ki se tičejo izobraževanja Romov. Že Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Slovenijiiz leta 2004 je omenjala, da srednješolsko izobraževanje in izobraževanje odraslih Romov nima prilagojene organizacije dela in vpisnih pogojev.
Glede na informacije, ki smo jih pridobili s strani vseh treh ciljnih skupin, t. j. Romov, predstavnikov izobraževalnih institucij in drugih organizacij, se nikjer načrtno ne izvajajo ukrepi učne pomoči za romske dijake, potencialni romski dijaki pa tudi niso načrtno spodbujani, da bi nadaljevali šolanje po končani osnovni šoli, kot je to predvideno v Strategiji vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji (dopolnilo k Strategiji 2004) iz leta 2011.
Podobno stanje velja tudi za strateške cilje Nacionalnega programa ukrepov za Rome za obdobje 2017–2021 iz leta 2017 (in za njegovega predhodnika), ki se nanašajo na izobraževanje. Tudi na tem področju ni razvidno, da bi se kateri od mehanizmov, ki se nanašajo na vključevanje Romov v srednjo šolo, že začel uveljavljati.
V drugem delu študije nas je zanimalo, kako Romi, ki se izobražujejo ali so se izobraževali, dojemajo in doživljajo odnos srednješolskih izobraževalnih institucij do njih samih in tudi do drugih romskih dijakov. V tem okviru smo se osredotočili na proučitev odnosa srednješolskih profesorjev do romskih dijakov – glede na mnenja in izkušnje romskih intervjuvancev in anketirancev samih.
Velika večina anketirancev je zapisala, da so imeli učitelji na srednji šoli do njih dober odnos – tako v smislu podpore, pomoči, spodbude kot motivacije. Ravno tako je velika večina menila tudi, da so jih učitelji sprejemali enakopravno, kot vse ostale dijake. Podobno je o korektnem oziroma pozitivnem odnosu profesorjev govorila večina romskih intervjuvancev.
Pri omembah manjšega števila odstopanja učiteljev v negativno smer, kar se odnosa do romskih dijakov tiče, kot so, na primer, strožji odnos in nepravično ocenjevanje, ne moremo govoriti o sistematičnem vzorcu slabega odnosa do romskih dijakov. Kljub temu pa se, po izjavah (nekdanjih) romskih dijakov, najdejo tudi nekateri učitelji, ki jim žaljiv oziroma šovinističen odnos do pripadnikov romske skupnosti nasploh ni tuj.
Delovni sveženj 4 – Identifikacija dejavnikov, ki vplivajo na vključenost in uspešnost Romov v izobraževalnem procesu na vseh stopnjah rednega izobraževanja ter izobraževanja odraslih
Poročilo: Dejavniki, ki vplivajo na vključenost in uspešnost Romov na vseh stopnjah rednega izobraževanja ter izobraževanja odraslih (s poudarkom na srednjih šolah), kot jih zaznavajo pripadniki romske skupnosti v Sloveniji (avtorja: Janez Pirc in Romana Bešter, 2020)
Povzetek poročila:
Namen študije je identificirati dejavnike, ki vplivajo na (ne)vključenost in (ne)uspešnost Romov v izobraževalnem procesu na vseh stopnjah rednega izobraževanja ter izobraževanja odraslih v Sloveniji – kot jih zaznavajo pripadniki romske skupnosti v Sloveniji. Osredotoča se na srednješolsko raven, pa tudi na univerze in na institucije, ki nudijo programe za izobraževanje odraslih. Zaradi tesne povezanosti vzgojno-izobraževalne vertikale vse od vrtčevskega varstva do univerzitetne ravni, analizira tudi položaj Romov na ravni osnovne šole in vrtca, področje njihove vključenosti in uspešnosti v izobraževanju pa povezuje s širšimi socialnimi, ekonomskimi, kulturno-lingvističnimi okoliščinami, iz katerih izhajajo romski dijaki in študentje.
Na osnovi izvedenih anket in intervjujev z izobraženimi Romi ugotavljamo, kateri so ti dejavniki in do kakšne mere so vplivali, da so se romski posamezniki prebili do nadpovprečne izobrazbene ravni v svoji skupnosti oziroma, zakaj drugim Romom ta preboj ne uspeva. Dejavnike lahko uvrstimo v naslednje medsebojno povezane kategorije dejavnikov:
a) družinske in osebne okoliščine Romov;
b) želje, motivi in aspiracije romskih otrok in mladostnikov za nadaljnje šolanje oziroma študij;
c) izkušnje Romov v izobraževalnem sistemu;
d) izkušnje in položaj Romov na trgu dela;
e) drugi dejavniki.
Prve tri kategorije dejavnikov so najpomembnejše, saj imajo ali so imele v prvi vrsti lahko sproten in pretežno neposreden vpliv na stopnjo vključenosti in uspešnosti romskih otrok oziroma mladine v izobraževanju že v fazi njihovega lastnega izobraževanja. Pri četrti kategoriji dejavnikov pa gre za posreden vpliv izkušenj in okoliščin, ki so jih starejši Romi doživeli na trgu dela, informacije o tem pa so prišle do drugih, mlajših Romov, ki se šele izobražujejo in so na poti, da bi se lahko zaposlili. V peti kategoriji dejavnikov je podan samo izbor tistih, o katerih so najobsežneje govorili intervjuvanci in se jih ni dalo uvrstiti med predhodne kategorije. Na tem mestu je treba dodati, da pri stanju zaznanih dejavnikov prihaja do velikih razlik predvsem na ravni SV – JV Slovenija, hkrati pa tudi znotraj posameznih ožjih regij, tako da je o njih težko posploševati.
Najpomembnejša kategorija dejavnikov je prva – t. j. družinske in osebne okoliščine Romov. Sem sodijo dejavniki, ki izvirajo oziroma s katerimi se soočajo romski dijaki in študentje ali romski otroci ter mladina nasploh v svojem ožjem okolju družine, bližnjega sorodstva in soseske (npr. romskega naselja):
- odnos družine oziroma domačega okolja do izobraževanja,
- spodbuda in pomoč družine,
- zaščitniškost in pretirane bojazni staršev,
- bivalno okolje in razmere,
- socialno-ekonomski položaj,
- jezik.
Druga kategorija dejavnikov so želje, motivi in aspiracije romskih otrok in mladostnikov za nadaljnje izobraževanje, sem sodijo naslednji dejavniki:
- želje, načrti in izkušnje v zvezi z nadaljnjim izobraževanjem,
- poklicne želje in
- možnosti za dokončanje osnovne šole na programih za izobraževanje odraslih.
Tretja kategorija dejavnikov so izkušnje Romov v izobraževalnem sistemu. Sem sodijo:
- vključenost v predšolsko vzgojo,
- pomoč in podpora, na voljo romskim učencem in dijakom,
- odnos učiteljev do romskih učencev,
- odnos profesorjev do romskih dijakov,
- odnos sošolcev na osnovnošolski stopnji izobraževanja in višje,
- lastno (ne)izpostavljanje narodnostne pripadnosti romskih dijakov v šoli.
Četrta kategorija dejavnikov so izkušnje in položaj Romov na trgu dela. Sem uvrščamo:
- delovne izkušnje romskih intervjuvancev in anketirancev,
- diskriminacijo pri zaposlovanju,
- »vdanost v usodo« pri iskanju zaposlitve,
- percepcije Romov o splošnemu položaju pripadnikov romske skupnosti na trgu dela.
V zadnjo kategorijo drugih dejavnikov smo uvrstili samo dva, ki so se jih romski intervjuvanci večkrat oziroma obširneje dotaknili s svojimi izjavami. To sta:
- nestimulativnost socialnih transferjev v odnosu do zaposlovanja ter
- vzorništvo znotraj romske skupnosti in pomanjkanje dovoljšnega števila romskih izobražencev.
Na osnovi analize stanja lahko trdimo, da bi se na področju nekaterih dejavnikov (kot npr. pomoč in podpora romskim dijakom) že na srednji rok lahko izboljšal položaj v smeri ustvarjanja pogojev za boljšo vključenost in uspešnost romskih dijakov ali študentov. Na splošno pa velja, da je sicer opaznejši napredek na področju izobraževanja Romov na ravneh, višjih od osnovne šole, podobno kot za osnovnošolsko stopnjo, mogoče pričakovati le ob sistematičnem kontinuiranem delu na dolgi rok na področju več dejavnikov hkrati. Univerzalnih rešitev in nasvetov za celotno romsko skupnost za področje izobraževanja za večino naštetih dejavnikov pri nas ne more biti zaradi velike medregionalne in celo znotraj regionalne kulturno-jezikovne kot tudi socio-ekonomske raznolikosti položaja romske skupnosti.
Zato bi veljalo imeti več različnih scenarijev, vezanih na omenjeni spremenljivki (socialno-ekonomski status, materni jezik oziroma znanje slovenščine) ali tudi na druge spremenljivke. Hkratno oziroma sočasno delo na več področjih zahteva veliko stopnjo medsebojnega sodelovanja in usklajevanja predvsem pristojnih ministrstev in njim podrejenih ustanov s področij vzgoje-izobraževanja (od vrtca do univerze), sociale (socialna politika), infrastrukture (bivalni pogoji) in dela (zaposlovanja). Seveda so možni napredki na posameznih področjih, a ti nimajo pravega, globljega učinka za skupnost, če niso povezani tudi z ostalimi kritičnimi področji, kjer romska skupnost beleži velike zaostanke oziroma marginaliziranost.
Poročilo: Dejavniki, ki vplivajo na vključenost in uspešnost Romov v izobraževalnem procesu na vseh stopnjah rednega izobraževanja ter izobraževanja odraslih, kot jih zaznavajo predstavniki izobraževalnih institucij in drugih organizacij (avtorja: Janez Pirc in Romana Bešter, 2020)
Povzetek poročila:
Namen te študije je identificirati dejavnike, ki po mnenju predstavnikov izobraževalnih institucij in organizacij, ki so z dejavnostmi redno prisotne v romski skupnosti, vplivajo na (ne)vključenost in (ne)uspešnost Romov v izobraževalnem procesu na vseh stopnjah rednega izobraževanja ter izobraževanja odraslih v Sloveniji. Poudarek je na srednjih šolah, univerzah in institucijah za izobraževanje odraslih. Podatke smo pridobili z osebnimi intervjuji.
Identificirali smo sedem najpogostejših dejavnikov ali kategorij dejavnikov, ki po mnenju sodelujočih v raziskavi najbolj vplivajo na vključenost in uspešnost Romov v izobraževalnem sistemu:
a) družinske okoliščine,
b) želje in potrebe romskih otrok in mladostnikov,
c) izkušnje v izobraževalnem sistemu,
d) znanje slovenskega jezika,
e) priložnosti na trgu dela,
f) socialni transferji in druge oblike pomoči,
g) drugi dejavniki.
V okviru kategorije družinske in osebne okoliščine smo obravnavali šest tem:
- odnos družine oziroma domačega okolja do izobraževanja,
- spodbuda in pomoč družine,
- zaščitniškost in pretirane bojazni staršev,
- bivalno okolje in razmere,
- zaposlenost staršev in
- zgodnje poroke romskih otrok.
Zlasti odnos družine do izobraževanja ter podpora in spodbuda družine so bili najpogosteje izpostavljeni dejavniki, ki naj bi igrali ključno vlogo pri vključevanju in uspehu romskih otrok v izobraževalnem sistemu.
Želje in potrebe romskih otrok in mladostnikov po izobraževanju oziroma po dosegi določenega rezultata/cilja, ki je vezan na izobraževanje, so eden ključnih dejavnikov oziroma predpogojev za njihovo boljšo vključenost in uspeh na izobraževalnem področju.
V okviru kategorije dejavnikov, ki smo jo poimenovali izkušnje v izobraževalnem sistemu, smo obravnavali pet tem:
- vključenost v predšolsko vzgojo,
- (neredno) obiskovanje pouka,
- pomoč in podpora romskim učencem/dijakom,
- odnosi s sošolci in učitelji ter
- vzorništvo znotraj romske skupnosti.
Dejavnik, o katerega vlogi so si bila mnenja naših sogovornikov najbolj različna, je znanje slovenskega jezika.
Priložnosti na trgu dela so pogosto neposredno povezane z motivacijo Romov za izobraževanje. Če priložnosti za zaposlitev ni, se tudi izobraževanje v njihovih očeh ne splača, saj le to zahteva veliko naporov in stroškov, ki se na koncu ne obrestujejo.
Različni socialni transferji in druge oblike pomoči socialno ogroženim družinam lahko igrajo pozitivno ali negativno vlogo pri odločanju Romov za (nadaljnje) izobraževanje, pa tudi za zaposlovanje. V to kategorijo dejavnikov smo uvrstili:
- štipendije,
- druge vrste socialnih transferjev oziroma pomoči,
- nestimulativnost nekaterih socialnih transferjev v odnosu do izobraževanja in zaposlovanja.
Na koncu omenimo še nekaj primerov drugih dejavnikov, ki smo jih zaznali v raziskavi in se prepletajo z vsemi že omenjenimi ter negativno vplivajo na odločanje Romov za nadaljnje izobraževanje:
vsesplošna marginaliziranost in diskriminacija romske skupnosti, s katero se dnevno na različnih področjih življenja soočajo tudi mladi Romi;
pomanjkanje različnih izkušenj (socialnih, kulturnih idr.) in veščin (grafomotoričnih, jezikovnih idr.), ki so za mnoge njihove neromske vrstnike nekaj samoumevnega.
Zaznani dejavniki vpliva na vključenost in uspešnost Romov v izobraževalnem sistemu ter na odločanje Romov za nadaljnje izobraževanje odpirajo celo paleto področij, na katerih bi bila možna in potrebna intervencija države za izboljšanje situacije. Pri tem je treba upoštevati, da rešitve nikakor ne smejo biti enoznačne za vse, temveč morajo biti prilagojene konkretnim potrebam posameznih skupin. Ukrepi pa bi morali biti pripravljeni v sodelovanju s pripadniki romske skupnosti.
Zaključno poročilo v okviru projekta Vključenost Romov v srednješolsko in visokošolsko izobraževanje ter izobraževanje odraslih: dejavniki spodbud in ovir, s katerimi se soočajo pripadniki romske skupnosti v izobraževalnem sistemu v Sloveniji po končani osnovni šoli (avtorja: Janez Pirc in Romana Bešter, 2020)
Povzetek poročila:
Zaključno poročilo najprej v strnjeni obliki predstavlja rezultate in ugotovitve študij iz posameznih sklopov projekta, med njimi:
- analizo dokumentov in literature, ki se nanašajo na vključevanje Romov v srednješolsko in visokošolsko izobraževanje ter izobraževanje odraslih v Republiki Sloveniji,
- podatke o vključenosti Romov v srednješolsko in univerzitetno izobraževanje v šolskih letih 2017/18 in 2018/19,
- odnos Romov do srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja, izobraževanja odraslih ter možnosti in perspektiv, ki jih to odpira,
- odnos izobraževalnih institucij nad ravnjo osnovne šole do Romov, ki se izobražujejo na njih,
- dejavnike, ki vplivajo na vključenost in uspešnost Romov na vseh stopnjah rednega izobraževanja ter izobraževanja odraslih (s poudarkom na srednjih šolah), kot jih zaznavajo pripadniki romske skupnosti v Sloveniji,
- dejavnike, ki vplivajo na vključenost in uspešnost Romov v izobraževalnem procesu na vseh stopnjah rednega izobraževanja ter izobraževanja odraslih, kot jih zaznavajo predstavniki izobraževalnih institucij in drugih organizacij.
V poročilu so predstavljena tudi priporočila za izboljšanje položaja Romov na področju izobraževanja s poudarkom na sekundarnem in terciarnem izobraževanju. Priporočila so oblikovana na podlagi mnenj izobraženih pripadnikov romske skupnosti na eni strani ter predstavnikov srednjih šol, ustanov za izobraževanje odraslih ter organizacij, ki delajo z Romi v romskih naseljih, na drugi strani.
Sklepne misli:
Kljub pomanjkanju statističnih podatkov o stopnji izobraženosti romske skupnosti v Sloveniji je splošno znano, da je stanje na tem področju izredno slabo. Zlasti kritično je zaostajanje romske skupnosti na ravni srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja v primerjavi z večinskim prebivalstvom, kar je pokazala tudi naša raziskava. Za izboljšanje položaja je potrebna aktivna intervencija države, saj ni pričakovati, da bi se stanje v danih razmerah lahko izboljšalo samo od sebe. Kvečjemu obratno, saj slab položaj celotne skupnosti zavira oziroma onemogoča tudi napredovanje posameznikov, ki si izobrazbe (in kasneje zaposlitve) želijo. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je romska skupnost demografsko gledano, v nekaterih predelih, zlasti na jugovzhodu države, še vedno izrazito mlada populacija. Če bo večji del te mlade populacije ostal neizobražen, lahko v prihodnosti pričakujemo še povečano število romskih posameznikov in družin, ki bodo v »najboljšem« primeru odvisni od socialnih transferjev, v najslabšem primeru pa se bodo preživljali s kriminalnimi posli, saj legalnih zaposlitev zanje ne bo. Nobeden od teh scenarijev za družbo in državo ni zaželen in ne bi smel biti sprejemljiv. Zato bi si morali vsi deležniki, tako Romi kot večinska skupnost in pristojne institucije, prizadevati za dvig izobrazbene ravni med (mladimi) Romi in (posledično) za večjo vključenost na trg dela ter dvig socialno-ekonomskega standarda romske skupnosti. Ob tem ni odveč dodati tudi, da ima lahko dvig splošne izobrazbene ravni v romski skupnosti ključno vlogo pri ohranjanju njene kulturne vitalnosti.
Za učinkovito načrtovanje in izvajanje ukrepov ter doseganje ciljev na področju srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja morajo biti izpolnjeni določeni predpogoji: opravljene morajo biti relevantne analize stanja; kontinuirano in sistematično se morajo zbirati različni kvantitativni in kvalitativni podatki o izobraževanju Romov; ključni dokumenti (strategije, programi ukrepov), ki se na državni ravni ukvarjajo s področjem izobraževanja Romov, pa morajo imeti obširneje, podrobneje in merljivo zastavljene cilje.
Samo s pomočjo tovrstnih podatkov, dopolnjenih s podatki iz občasnih dodatnih kvalitativnih raziskav, lahko sploh merimo spremembe oziroma načrtovan napredek na področju izobraževanja Romov. Ti podatki morajo služiti tudi kot osnova za specifične (»targetirane«) ukrepe, ki bi jih veljalo uvesti za posamezne dele romske izobražujoče se populacije. Namen zbiranja podatkov ni izpostavljanje posameznikov zato, ker so Romi, temveč pridobitev vpogleda v dejansko stanje in možnost sprotnega zaznavanja in opozarjanja na morebitne zaostanke romske skupnosti v odnosu do ostalega prebivalstva. Po drugi strani pa tudi možnost identificiranja primerov dobrih praks znotraj skupnosti.
Glede na trenutno stanje vključenosti, uspešnosti in odnosa do romskih dijakov ter študentov, pa tudi splošnega odnosa romske skupnosti v Sloveniji do izobraževanja, je treba ohranjati v perspektivi proučevanja te tematike zavedanje, da na jugovzhodu države šteje kot poseben uspeh vsak romski posameznik, ki iz osnovne napreduje v srednjo šolo in to po možnosti uspešno zaključi; na severovzhodu Slovenije pa v kategorijo posebno uspešnih Romov v izobraževanju sodijo tisti, ki se po končani srednji šoli vpišejo na univerzitetno raven izobraževanja. Kot velik uspeh lahko štejemo tudi primere tistih romskih posameznikov, ki se jim s srednjšolsko ali univerzitetno izobrazbo uspe v Sloveniji zaposliti na delovnem mestu, ki je primerno njihovi izobrazbi. Kljub redkosti tega pojava je treba omeniti, da nekaj romskih posameznikov z višjimi stopnjami izobrazbe vseeno je zaposlenih v različnih delih Slovenije, sicer v dokaj omejenem okviru delovnih mest. Vsi omenjeni posamezniki so za romsko skupnost in širšo družbo izredno dragoceni tudi zato, ker njihove zgodbe pomembno vplivajo na razbijanje predsodkov in stereotipov o neizobraženih in nezaposlenih Romih, ki ne prispevajo ničesar za širše družbeno-ekonomsko dobro.
Proti koncu je nujno opozoriti, da bi morali ključni dokumenti, ki se na ravni države v Sloveniji obširneje ukvarjajo s področjem izobraževanja Romov (Strategija in Nacionalni program ukrepov za Rome), vključevati več konkretnih ukrepov, ki bi se nanašali specifično na romsko srednješolsko in študentsko populacijo. Ukrepi bi morali zadevati tudi starše teh otrok, saj je v romski skupnosti še vedno premalo zavedanja o pomembnosti, vrednosti oziroma o uporabnosti in koristnosti znanja tako za otroke kot za njihove starše. Ob tem je treba uvesti tudi mehanizme (odgovorne institucije, časovno zastavljeni načrti) za nadzor uresničevanja ukrepov ter spremljanje doseganja ciljev.
Ukrepi za romsko populacijo v izobraževanju nasploh, ne samo na ravni srednjih šol in univerz, morajo vsebovati več različnih scenarijev, vezanih na različne izhodiščne vrednosti spremenljivk, kot so trenutna izobrazbena in zaposlitvena struktura v posameznem manjšem območju, socialno-ekonomski status, (ne)znanje slovenskega jezika ipd. Prilagojeni morajo biti potrebam posameznih segmentov romske skupnosti in pripravljeni v sodelovanju s pripadniki te skupnosti.
Vidnejši napredek na področju izobraževanja je mogoče pričakovati le ob sistematičnem kontinuiranem delu na dolgi rok na področju več dejavnikov hkrati. Univerzalnih rešitev in nasvetov za celotno romsko skupnost za področje izobraževanja pri nas ne more biti zaradi velike medregionalne in celo znotraj regionalne kulturno-jezikovne kot tudi socio-ekonomske raznolikosti položaja pripadnikov romske skupnosti. Hkratno oziroma sočasno delo na več področjih zahteva veliko stopnjo medsebojnega sodelovanja in usklajevanja predvsem pristojnih ministrstev in njim podrejenih ustanov s področij vzgoje in izobraževanja (od vrtca do univerze), sociale (socialna politika), infrastrukture (bivalni pogoji) in dela (zaposlovanja). Brez usklajenega celostnega delovanja na vseh ravneh in vseh relevantnih področjih tudi morebitni napredki na posameznih področjih nimajo pravega, globljega in dolgotrajnejšega učinka.