Jude v Ljubljani kot prvi omenja Valvazor, ki je zapisal, da so leta 1213 na novo zgradili sinagogo, in sicer krasnejšo, kot je bila prejšnja. Drug zgodnji dokument je dovoljenje Henrika Koroškega, deželnega gospoda na Kranjskem, za priselitev skupine Judov iz Čedada v Ljubljano leta 1327. V srednjem veku so se Judi, ki so prišli v mesto, naselili predvsem na Novem trgu, njihova četrt pa je obsegala okoliš današnje Židovske ulice in Židovske steze. Kljub strnjenemu prebivanju to ni bil geto, saj jih je bilo premalo, da bi naselili celotno četrt, poleg tega so si nekateri poiskali prebivališče v drugih delih mesta. Leta 1515 so bili po odloku cesarja Maksimiljana I izgnani iz mesta in izseljeni v spodnjo Avstrijo. Ta odlok je ostal v veljavi vse do konca 18. stoletja, če izvzamemo obdobje ilirskih provinc in francoske okupacije, ki je posameznim Judom dovolila naselitev v mestu. Leta 1867 je avstroogrska oblast ponovno dovolila naselitev, čemur so se morali prikloniti tudi mestni veljaki. Na prelomu stoletja je v Ljubljani živelo 95 oseb judovskega rodu. Ukvarjali so se s trgovanjem, po 1. svetovni vojni je zrasel delež uradništva komercialne, bančne in tehnične stroke. Kmalu po začetku 2. svetovne vojne je nekaterim uspelo zbežati v tujino, večino pa je italijanska fašistična oblast izselila v severno Italijo oziroma internirala v severnoitalijanska taborišča. Tiste redke, ki so ubežali fašističnemu preganjanju, je leta 1943 nemška okupacijska oblast deportirala v taborišča smrti, kjer je preživela le peščica ljubljanskih Judov.

Avtorica: Martina Bofulin
(martina_bofulin@yahoo.com)

- Ljudje: Riko Henrik Pollak
- Mestna občina Ljubljana
- Muzej novejše zgodovine